Afera CHF: Vlada RS in banke pogorele na Sodišču EU!

Najnovejša sodba Sodišča EU (SEU) ponovno odpira znana vprašanja: Do kdaj bo Vlada RS delala za koristi in dobičke tujih bank namesto lastnih državljanov oziroma potrošnikov? Kdaj bo uskladila zakonodajo z Direktivo Sveta 93/13 o zaščiti potrošnikov in podprla predlog zakona o konverziji CHF kreditov v evrske kredite ter s tem izpolnila svojo dolžnost in zagotovila »ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah«, kot to od nje zahteva ta direktiva? Koliko po krivem odvzetih domov in uničenih življenj je potrebno, da Vlada RS ugotovi, da so mnenja, ki jih pripravljajo s tujimi bankami povezani uradniki in »strokovnjaki«, v neposrednem nasprotju z njenim poslanstvom služenja državljanom Slovenije?

Z najnovejšo sodbo so na SEU prvič uspeli tudi slovenski kreditojemalci v zadevi C-407/18 z dne 26. 6. 2019. Sodišče je bilo jasno: Vaša sodna praksa temelji na zakonih, ki so v nasprotju z učinkovitim varstvom potrošnikov! Sicer so sodbe SEU zavezujoče za vse članice EU, ne glede na to, od kot prihajajo tožniki ali toženci, a je ta odločitev SEU zelo pomembna predvsem za slovenske potrošnike. SEU je namreč potrdilo stališča Višjega sodišča v Mariboru (VS MB) in kreditojemalcev v CHF ter zavrnilo argumentacijo komercialne banke Addiko bank d.d. in Vlade Republike Slovenije (Vlada RS), ki sta zagovarjali obvezno izvršbo za hipotekarni stanovanjski kredit v korist banke. SEU je na zastavljeno vprašanje VS MB odgovorilo, da mora nacionalno sodišče na zahtevo potrošnika ali po URADNI dolžnosti odložiti izvršbo na nepremičnini in presoditi ali pogodba ne vsebuje nepoštenih pogojev.

VS MB je v vprašanju SEU navedlo, da potrošniška kreditna pogodba, ki je namenjena financiranju nakupa stanovanja, ne sme vsebovati neomejenega in neobvladljivega tveganja, saj so pričakovanja razumnega potrošnika in tudi banke pri kreditni pogodbi stabilnost in predvidljivost financiranja. Potrošnikova kreditna sposobnost, ki je bistven element pri sklepanju take pogodbe, povsem izgubi svoj smisel v primeru možnosti neomejenega povečevanja kreditne obveznosti. VS MB sledi stališču SEU, da razumen potrošnik pri stanovanjskem kreditu nikoli ne bi pristal na neomejeno valutno tveganje in bi, če bi se lahko enakovredno pogajal z banko ali bi mu ta posredovala vse potrebne informacije, sklenil le pogodbo, ki bi vsebovala razumno omejitev tveganja. Ker iz kreditne pogodbe ne izhaja razumna omejitev valutnega tveganja, je pogoj vezanosti na tujo valuto nedopusten (nepošten). VS MB je zato SEU postavilo vprašanje, ali mora že v fazi dovolitve izvršbe izvršilno sodišče samo preprečiti uveljavitev takega pogoja, ali mora navedeno presojo prepustiti pravdnemu sodišču, če bo potrošnik vložil o tem ugotovitveno tožbo v ločenem postopku.

SEU je v postopku ugotovilo, da slovenska zakonodaja ni usklajena z Direktivo 93/13. Nacionalna zakonodaja načeloma lahko odstopa od navedene direktive, a le, če zagotavlja višjo zaščito potrošnikov in ne onemogoča ali otežuje uresničevanja pravic, ki jih potrošnikom podeljuje pravo EU. SEU ugotavlja, da trenutna pravna ureditev v Sloveniji ne zagotavlja učinkovitega varstva potrošnikov.

SEU je zato razsodilo, da je potrebno Direktivo EU 93/13 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah razlagati tako, da nasprotuje slovenski zakonodaji, na podlagi katere nacionalno sodišče nima možnosti, da bodisi na predlog potrošnika bodisi po uradni dolžnosti odloži predlagano izvršbo.

V Združenju Frank smo izredno zaskrbljeni zaradi ravnanja Vlade RS, ki se zelo dosledno in vedno postavi na stran kapitala in bank ter izrazito proti interesom državljanov in potrošnikov. Sistem varstva potrošnikov prava EU namreč poudarja potrošnikovo podrejenost glede pogajalske moči in ravni obveščenosti, zaradi česar potrošnik nima vpliva na vsebino pogodbenih pogojev, ki jih predhodno določijo banke. Zato SEU poudarja, da je navedeno neenakost mogoče izravnati le s posredovanjem tretjega, ki s pogodbenima strankama ni povezan. Iz tega je mogoče izpeljati tako dolžnosti nacionalnih sodišč kot tudi države, da zagotovijo odpravo neravnovesja v korist bank. Prav tako je treba opozoriti, da glede na naravo in pomen javnega interesa, ki ga predstavlja varstvo potrošnikov, Direktiva 93/13/EGS državam članicam nalaga, naj zagotovijo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah.

Grozljivo je že samo dejstvo, da slovenska zakonodaja – zaradi nevestnega dela prejšnjih vlad ali celo zaščite interesov bank – ni usklajena s pravom EU, ki ureja varstvo potrošnikov. Še več, Vlada RS namesto odločne intervencije in odprave vseh neskladij ter takojšnje zaščite potrošnikov, neutemeljeno zagovarja interese bank, kot je razvidno tudi iz zadevne sodbe SEU. Enako se je Vlada RS opredelila za koristi tujih komercialnih bank tudi ob vložitvi predloga zakona o konverziji CHF kreditov v evrske. Vlada RS tudi danes glede sprejetja zakona o konverziji CHF kreditov ravna po diktatu lobističnega Združenja bank Slovenije, ki se z vsemi sredstvi bori za nižanje ravni zaščite potrošnikov, z edinim in jasnim ciljem: povečevanjem neupravičenega dobička bank!

Združenje Frank

Prosimo delite vsebino ...Share on FacebookShare on Google+Tweet about this on TwitterShare on LinkedInEmail this to someone