Banke zavajajo javnost tudi z interpretacijo Sodbe Vrhovnega Sodišča!

Po nedavni objavi sodbe Vrhovnega sodišča v korist CHF kreditojemalca smo v medijih in v izjavi ZBS (Združenja bank Slovenije) spremljali interpretacije navedene sodbe kot zmago v korist bank, čeprav je Vrhovno sodišče namreč s to sodbo razveljavilo dve sodbi v korist banke in v glavnih zahtevah pritrdilo kreditojemalcu v CHF.

Zadeve postanejo jasnejše po prebranih medijskih objavah in celotni izjavi ZBS, saj  ugotovimo, da so v objavah izpostavljeni samo tisti deli sodbe, ki so sicer v skladu z željami bank, a sploh niso bistvo problema CHF kreditov. Glede presoje izpolnitve pojasnilne dolžnosti, ki pa JE bistvo problema, banke ponovno zmanjšujejo svojo odgovornost po Obligacijskem zakoniku in se zatekajo k razlagi, da veljavni Zakon o potrošniških kreditih iz zadevnega obdobja ni podrobneje določal pojasnilne dolžnosti.

Banke zavajajo tudi glede posledic njihovega neizpolnjevanja pojasnilne dolžnosti. Trdijo namreč, da Vrhovno sodišče opozarja, da v primeru pomanjkljive izpolnitve pojasnilne dolžnosti posledica take kršitve ne more biti ničnost kreditne pogodbe, niti ničnost izpodbijanega pogodbenega določila.

Naša dolžnost je, da opozarjamo in izpostavljamo manipulacije ZBS. V tem primeru bo to najlaže potrditi kar z navajanjem resnične vsebine te sodbe. Vrhovno sodišče je v revizijski presoji res potrdilo, da sklenitev kreditne pogodbe v tuji valuti ni nasprotovala predpisom, da podlaga posla ni nedopustna ter da ni šlo za oderuški posel. A to je v bistvu nepomembno, saj se je strinjalo s tožnikom glede najpomembnejše zadeve, in sicer, da je bila presoja izpolnitve pojasnilne dolžnosti banke s strani nižjih sodišč pomanjkljiva.

Vrhovno sodišče je banke spomnilo, da jih ne zavezuje zgolj Zakon o potrošniških kreditih, ampak tudi Obligacijski zakonik. Glede pojasnilne dolžnosti bank je tako zavrnilo razlago, da je tožnik seznanjen z valutnim tveganjem, če je kreditna pogodba vsebovala izjavo o tveganju.  Vrhovno sodišče meni, da je načela vestnosti in poštenja banke potrebno ponovno presojati na osnovi tega, ali je bilo valutno tveganje tožniku v zadostni meri VSEBINSKO pojasnjeno ali ne. Pri ponovni presoji bo potrebno upoštevati, da je pri sklenitvi pogodbe banka nastopala kot strokovnjak na bančnem področju, tožnik pa kot laik. Sodišče nadalje navaja, da profesionalna skrbnost banko zavezuje k prizadevanju, da bo potrošnik sprejel informirano odločitev o sklenitvi pogodbe in da potrošnika seznani s tveganji, ki so značilna za sklenjeni posel. Vrhovno sodišče tudi opozarja, da bo v ponovljenem postopku treba upoštevati vsebine listin, ki naj bi dokazovale, da je bila banka seznanjena z določenimi informacijami o valutnem tveganju, ki jih ni razkrila, ter presoditi, ali je banka ravnala v skladu s priporočili Banke Slovenije o dobri poslovni praksi.

Vrhovno sodišče nadaljuje, da bo, če se ob ponovni presoji ugotovi, da toženka pojasnilne dolžnosti ni pravilno izpolnila, treba opraviti še presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja, skladno s smernicami Sodišča EU, pri čemer se presoja dobro vero banke in obstoj morebitnega znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank. Sodišče EU je namreč v svoji precedenčni in za sodišča vseh držav članic zavezujoči sodbi v zadevi C-186/16 natančno pojasnilo kriterije, kdaj je pojasnilna dolžnost banke izpolnjena. Razsodilo je, da za izpolnitev pojasnilne dolžnosti ne zadostujejo le informacije o možnosti zvišanja ali znižanja vrednosti valute, temveč morajo banke potrošniku pojasniti vse elemente, ki bi lahko vplivali na obseg njegove obveznosti in na podlagi katerih lahko presodi skupne stroške svojega kredita. Po tej sodbi Sodišča EU so zato, da je potrošnik sposoben sprejemati poučene in preudarne odločitve, ključne predvsem informacije, kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika pocenitev domače valute. Sodišče EU je v tej sodbi na koncu razsodilo, da so pogodbeni pogoji nepošteni, če pojasnilna dolžnost ni bila izpolnjena v skladu s temi zahtevami. V tem primeru so pogodbeni pogoji v nasprotju z zahtevo dobre vere, ker v škodo potrošnika povzročajo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, kot določa Direktiva 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah. Ta direktiva tudi določa, da nepošteni pogodbeni pogoji niso zavezujoči za potrošnika, kar pomeni ničnost izpodbijanega določila ali celotne pogodbe, ne glede na nasprotne trditve ZBS, ki jim je priča slovenska javnost in smo jih povzeli v uvodu.

Da je to sodno dokazovanje nepoštenega delovanja bank nepotrebno breme za CHF kreditojemalce, dokazujejo tudi izjave predstavnikov ZBS na pogajanjih z Združenjem Frank, ki so potekala na Ministrstvu za finance. Predstavniki ZBS so namreč sami izjavili, da pričevanja bančnih uslužbencev za ugotavljanje izpolnjene pojasnilne dolžnosti niso zadostna in ker banke nimajo dokumentacije, ki dokazuje izvajanje pojasnilne dolžnosti v obliki, kot jo zahteva Sodišče EU, predlagali, da to presojo, ali je bila pojasnilna dolžnost izpolnjena, poda Banka Slovenije! Banke torej želijo, da bi izpolnitev pojasnilne dolžnosti bank ocenila tista lisica, ki je v času agresivnega trženja CHF kreditov slovenskim potrošnikom pazila kurnik? Na osnovi vseh navedenih dejstev je povsem jasno, da gre v primeru CHF kreditov za sistemski problem in zgoraj opisani scenarij o končni ničnosti vseh pogodb je le še vprašanje časa.

V Združenju Frank se zato zavzemamo za sprejetje sistemske rešitve s sprejetjem Zakona o konverziji CHF kreditov, ki ga je v Državni zbor že vložila skupina poslancev. Glede na zbrane propagandne letake bank, neupoštevana opozorila in priporočila IMF ter Banke Slovenije, letna poročila praktično vseh bank in še posebej Poročila o finančni stabilnosti Banke Slovenije je jasno, da ni šlo za posamične primere, ampak za sistemsko zavajanje potrošnikov. Se pa strinjamo, da je potrebna tudi možnost posamične obravnave, če so banke v kakšnem primeru ravnale vestno, pošteno, skrbno in strokovno. Ta možnost je bila predvidena že v osnutku Sporazuma o ureditvi razmerij med kreditodajalci in kreditojemalci v švicarskih frankih, ki ga je pripravilo Ministrstvo za finance na podlagi pogajanj med ZBS in Združenjem Frank. Od tega osnutka Sporazuma in pogajanj so banke kasneje odstopile, ko so ugotovile, da bodo morale zaradi svoje opustitve zakonsko predpisane pojasnilne dolžnosti, konvertirati praktično vse CHF kredite. Zakon o konverziji CHF kreditov, ki so ga vložili poslanci, tudi predvideva možnost, da banka posamično dokazuje izpolnitev pojasnilne dolžnosti na osnovi naše zakonodaje in sodb Sodišča EU. To je tudi povsem v skladu s sodbo Sodišča EU v zadevi C 449/13, s katero je razsodilo, da pogodbeno določilo ne sme povzročiti obrnitve dokaznega bremena v zvezi s tem, ali je dajalec kredita izpolnil pojasnilno dolžnost. Država Slovenija pa bi pravočasno uredila ta problem, preden se sama znajde na zatožni klopi pred Sodiščem za človekove pravice, ker dopušča zavajanje potrošnikov, njihovo neenako obravnavo in prenašanje vseh tveganj bančnega posla na komitente. Tako bi tudi izpolnila zavezo iz prej omenjene Direktive 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, ki določa, da morajo države članice zagotoviti, da v interesu potrošnikov obstajajo učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah.

V Združenju Frank zato ponovno poudarjamo, da je sprejem Zakona o konverziji CHF kreditov nujen, saj bankam omogoča individualno obravnavo tam, kjer so prepričane, da imajo dokaze za izpolnjeno pojasnilno dolžnost, v vseh ostalih primerih pa kreditojemalce takoj razbremeni toksičnega kredita in ne sproža dodatnih obremenitev sodišč.

Uporabljeno gradivo:

Prosimo delite vsebino ...Share on FacebookShare on Google+Tweet about this on TwitterShare on LinkedInEmail this to someone