CHF krediti – Tuje banke ali slovenski državljani?

V Združenju Frank smo izdelali analizo kreditov v švicarskih frankih in ta je jasno pokazala na izvor problema s temi krediti. Ti so prodrli na naš trg preko avstrijskih bank v času, ko same doma več niso smele tržiti teh kreditov na način, kot so to izvajale nato v Sloveniji in drugod po Vzhodni Evropi. Politika in sodstvo se bosta morala odločiti, ali bosta tujim bankam dopustila guliti slovenske državljane na tako nepošten način.

Analiza, ki smo jo v Združenju Frank naredili na vzorcu 984 kreditov, je nastala zaradi potrebe po ocenjevanju finančnih učinkov sprejetja interventnega zakona. Najprej je potrebno poudariti, da bodo finančne posledice zakona nosile zasebne banke, ki so tudi odgovorne za nastalo škodo in ne država, kot se pogosto poskuša predstaviti v javnosti.

Priloga: Finančni učinki Zakona na javne finance kreditodajalce in kreditojemalce

Rezultati za povprečnega kreditojemalca kažejo na dejansko razsežnost problema neodgovornega trženja kreditov v CHF. Kreditojemalcev, ki jim od prejemkov po plačilu obroka ostane manj kot 600 EUR je 32,3 %. Skoraj polovica vprašanih kreditojemalcev komaj še zmore plačevanje obrokov, 5% jih že zamuja s plačili obrokov. Kljub kreditni sposobnosti ob najemu kredita, je torej danes tretjina kreditojemalcev, zaradi tveganj o katerih jih banke niso ustrezno poučile, kreditno nesposobnih, saj jim po plačilu obrokov ostane na računih manj sredstev, kot to dovoljuje Zakon o izvršbi in zavarovanju. Kot je razvidno iz analize, so do danes kreditojemalci v CHF v povprečju že plačali za 10.091 EUR več v obrokih, kot če bi najeli kredit v EUR. Brez sprejetja Zakona, pa bodo na koncu njihova preplačila kredita znašala povprečno 30.493 EUR več, kot če bi takrat najeli EUR kredit. Slednje velja ob predpostavki, da se tečaj in LIBOR ne spremenita.

Zneski preplačil teh kreditov so za posameznega kreditojemalca izjemno visoki, za banke pa predstavljajo v povprečju komaj 3,5 milijona EUR na leto. Vendar, to povprečje ne kaže prave segmentacije tega bremena, saj so krediti zelo neenakomerno razporejeni po bankah. Levji delež podeljenih kreditov v CHF namreč pade na zasebne banke v tuji lasti.

Analiza je nadalje zelo nazorno pokazala, kako so tuje banke uporabljale na videz atraktiven produkt kot orodje za prevzemanje tržnega deleža od domačih bank. Te pa so v večini sledile pritisku tujih bank in zato ponujale ta produkt. Tuje banke so pri nas v zneskih podelile kar 84 % vseh kreditov v CHF. Tako so stroški konverzije za banke v državni lasti zanemarljivi. Glede na zadnje poslovne izkaze bank, pa stroški konverzije po Zakonu ne bi smeli povzročiti problemov v poslovanju. Bistveno večje stroške lahko na dolgi rok povzroči izguba zaupanja v banke, ki bi vztrajale pri tem, da je bilo takšno izpostavljanje komitentov tveganju nekaj povsem korektnega, normalnega in dopustnega.

V Združenju Frank vnovič apeliramo na politiko, da poskrbi za hitro sistemsko rešitev problema. Sodbe, ki se vrstijo so jasne: takšni krediti so dopustni samo, če je banka kreditojemalca seznanila na način, da je lahko sprejel preudarno odločitev. Sodišča so prepoznala, kar je bilo bankam znano že takrat: če bi kreditojemalce seznanile z vsemi tveganji, ne bi prodale niti enega takega kredita.

Združenje Frank

Prosimo delite vsebino ...Share on FacebookShare on Google+Tweet about this on TwitterShare on LinkedInEmail this to someone