Izjava za javnost: Sodba Sodišča EU potrdila, da je pri ohranitvi nepoštene pogodbe odločilna zgolj volja potrošnika!

Sodba Sodišča EU v poljski zadevi C-260/18 še vedno odmeva. Združenje bank Slovenije je 8. 10. 2019 v odgovorih medijem podalo svoj pogled na omenjeno sodbo. Tudi torkova razprava na seji Odbora za finance v Državnem zboru, glede predloga zakona, ki ureja razmerje med dajalci kreditov v švicarskih frankih in kreditojemalci, se je  dotaknila te sodbe. Po našem mnenju doslej še ni bil izpostavljen bistveni prispevek sodbe k dosedanji sodni praksi Sodišča EU.

V Smernicah za razlago in uporabo Direktive 93/13/EGS o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah, ki jih je Evropska komisija izdala julija letos, je namreč sodba v zadevi C-260/18 omenjena kot tista, ki bo odgovorila na vprašanje, kakšno vlogo ima posojilojemalec pri odločanju o posledicah ugotovitve o obstoju nepoštenih in zato ničnih pogodbenih pogojev.

Poljske banke so želele doseči, da bi poljsko sodišče po tem, ko je ugotovilo, da gre za nepošteni pogodbeni pogoj brez katerega pogodba ne more obstati, nepošteno določilo nadomestilo z normami, ki izhajajo iz poslovnih običajev in načel življenja v družbi. Na kratko, želele so preprečiti, da bi sodišče razglasilo ničnost pogodbe, ker bi bile s tem ne samo ob ekstra dobiček ampak tudi ob običajni dobiček, ki izhaja iz kreditnih razmerij.

Sodišče EU je sklenilo, da nacionalno sodišče v skladu z Direktivo 93/13/EGS tega ne more narediti. Praznino lahko nacionalno sodišče sicer v izjemnih primerih res zapolni z dispozitivno odločbo nacionalnega prava, če ta obstaja (ne pa s poslovnimi običaji in načeli življenja v družbi), a le takrat, ko je ohranitev pogodbe v interesu potrošnika, o čemer pa odloča potrošnik sam. Če bi ničnost pogodbe pomenila, da je potrošnik zaradi tega ogrožen in bi želel, da se nepošteni pogoj nadomesti, s čimer bi se izognil ničnosti pogodbe, bi moralo sodišče v svoji odločitvi to upoštevati. Ne more pa priti do nadomeščanja nepoštenega pogoja in ohranjanja neveljavne pogodbe na željo banke ali na podlagi objektivne presoje sodišča.

Določba, da se nepoštenih pogojev ne sme nadomeščati je zavezujoča, razen v prej omenjenem izjemnem primeru. S tem Direktiva 93/13/EGS deluje odvračalno in preprečuje prihodnje nepoštene poslovne prakse. V nasprotnem primeru bi se podjetja zanašala, da bo ob morebitni ugotovitvi nepoštenih pogojev sodišče te pogoje nadomestilo in s tem rešilo njihov problem.

Velik del poljskih in tudi slovenskih kreditojemalcev, ki tožijo banke, ničnost pogodbe ne bi ogrozila. Prav nasprotno, ničnost pogodbe je v tem trenutku že v njihovem najboljšem interesu. Z zadnjimi sodbami Sodišča EU in razlago interakcije med evropsko in nacionalno zakonodajo, ki so jo dale Smernice glede razlage in uporabe Direktive 93/13/EGS o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah, je pot slovenskih posojilojemalcev do ugotovitve nepoštenosti pogodbenih pogojev vse bolj zanesljiva. Prepričani smo, da tudi pričakovana odločba Ustavnega sodišča RS ne bo v nasprotju s sodno prakso Sodišča EU in slovensko zakonodajo v delu, ki zagotavlja višjo stopnjo varstva potrošnikov kot Direktiva 93/13. Razen tega, člen 91 Obligacijskega zakonika določa odgovornost tistega, ki je kriv za ničnost pogodbe, kar slovenskim sodiščem omogoča, da bankam naprtijo škodo, ki bi nastala ob ugotovitvi ničnosti pogodbe v primerih, ko bi bil potrošnik zaradi ničnosti pogodbe ogrožen. S tem v slovenskem kontekstu sploh odpade potreba po nadomeščanju nepoštenega pogoja in tudi osnova za zastraševanje posojilojemalcev pred ničnostjo pogodbe.

V Združenju Frank ves čas poudarjamo, da predlog zakona, ki ga je vložil v postopek Državni svet RS, predstavlja kompromis, ki  bankam pomaga ohraniti običajne dobičke, saj jih v nasprotnem čaka množično vlaganje tožb s strani kreditojemalcev z namenom sodne ugotovitve absolutne neveljavnosti pogodb.

Združenje Frank

Prosimo delite vsebino ...Share on FacebookShare on Google+Tweet about this on TwitterShare on LinkedInEmail this to someone