Odločitve Vrhovnega sodišča v zadevi CHF krediti: Javnost obveščena nepopolno in zavajajoče!

V javnosti sta završali dve odločitvi Vrhovnega sodišča RS v zadevi CHF krediti. Obe sta bili deležni izjemne medijske pozornosti.  V Združenju Frank smo zaskrbljeni zaradi zavajajočega informiranja javnosti, saj je v istem času drug senat Vrhovnega sodišča  RS ravno tako sprejel odločitev v zvezi s CHF krediti, ki pa je popolnoma prezrta in zamolčana. Domnevamo, da zato, ker je v njej senat ugodil zahtevku kreditojemalca za revizijo zoper negativno sodbo drugostopenjskega sodišča. Ugotavljamo tudi, da je čas odločanja, ko gre za revizijo, ki so jo vložile banke, za polovico krajši kot v primeru zahteve za revizijo, ki jo je vložil kreditojemalec.

Glede na to, da je ena od obeh odločitev dokončna, se bo kreditojemalec seveda pritožil na Ustavno sodišče RS. Čeprav zaupamo, da bo Ustavno sodišče, kot že v mnogo primerih pred tem, prepoznalo zmoto rednih sodišč, pa je treba opozoriti, da smo kreditojemalci do Evropskega sodišča za človekove pravice oddaljeni zgolj en korak. Ključno vprašanje za slovensko politiko je: “Ali ste pripravljeni še naprej kockati z denarjem davkoplačevalcev? Če ste, povejte državljanom, da sistemske rešitve ne bo zaradi odločitev Vrhovnega sodišča RS v zgolj dveh primerih (opozarjamo na zgodovino odločitev, ki so se v Evropi iztekle drugače kot na Vrhovnem sodišču), ter jasno povejte, da sprejemate odgovornost za to, da bodo pretežno tuje banke za svoje ravnanje odnesle celo kožo, škodo pa bodo plačali vsi davkoplačevalci.”

Predvsem pa v Združenju Frank ne pristajamo na izkrivljanje sodb in zavajanje, ki si ju vedno znova dovolijo v Združenju bank Slovenije. V nadaljevanju v celoti navajamo komentar odvetnika Roberta Preiningerja, ki zastopa kreditojemalca v zadevi, v kateri je Vrhovno sodišče RS razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje.

“Vsebina sporočila za javnost Združenja bank Slovenije z dne 16.11.2018, ki je bilo objavljeno ob zadnjem sklepu Vrhovnega sodišča II Ips 137/2018 z dne 25.10.2018 (ne torej sodbi, kot je napačno zapisano v citiranem sporočilu Združenja bank Slovenije) je  za nepoučenega bralca zavajajoča. To zlasti velja za uvodoma poudarjeni zapis, da je  Vrhovno sodišče izpostavilo, »da posledica kršitve pojasnilne dolžnosti ne more biti ničnost kreditne pogodbe«. Vrhovno sodišče izhaja iz izrecno zapisanega stališča, »da pogodbene določbe ni moč šteti za jasno in razumljivo, če se izkaže, da banka potrošniku ni dala ustreznih pojasnil, in da je v takem primeru mogoča presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe, kar zagotovo predstavlja tudi dogovor o valuti vračila kredita«.   Vrhovno sodišče takoj za tem nadaljuje, da je »v okviru slednje, torej nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe,  treba predvsem presoditi, ali je banka ravnala v dobri veri ter ugotoviti obstoj morebitnega znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank, pri čemer ugotovitev o nepoštenosti pogodbenega določila vodi do pravne posledice ničnosti tega določila in/ali celotne pogodbe.  To je izrecna vsebina obrazložitve uvodoma citiranega sklepa vrhovnega sodišča, ki v ničemer ne odstopa od prejšnje sodne prakse vrhovnega sodišča po sklepu II Ips 201/2017, s katerim je bilo ugodeno moji reviziji v drugi zadevi in sta bili neugodni sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavljeni. Bralec se ob tem vpraša, zakaj pa je vrhovno sodišče ugodilo reviziji banke. Sodišče druge stopnje je namreč v sodbi, katero je vrhovno sodišče razveljavilo na podlagi revizije banke,  izhajalo iz stališča, da že opustitev ali nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti sama po sebi vodi do ničnostne sankcije, torej brez ugotavljanja dejstva, če je banka hkrati ravnala v slabi veri in če je ob sklepanju kreditne pogodbe obstajalo znatno neravnotežje. Višje sodišče se torej ni ukvarjalo z vsemi elementi, ki vplivajo na ugotovitev ničnosti.

Pomembno pa je opozoriti tudi na stališče vrhovnega sodišča, da določene okoliščine lahko sodijo po svoji naravi istočasno v okvir presoje, ali je bila pojasnilna dolžnost opravljena pošteno, kot tudi v okvir presoje nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe zaradi bankine nedobrovernosti in znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank. Vrhovno sodišče izpostavlja, da banka mora igrati »z odprtimi kartami« in razkriti vse okoliščine oz. pomembne informacije, ki bi jih lahko poznala glede na njeno strokovno znanje in izkušnje in se tičejo mogočih sprememb menjalnih tečajev in tveganj pri posojilih v tuji valuti.  Poudarek je na informacijah in okoliščinah, ki bi jih banka lahko poznala, kar je bistveno.

Vrhovno sodišče je izrecno zavrnilo tudi revizijske navedbe banke, češ da za izpolnitev pojasnilne dolžnosti  zadošča že abstraktna vsebina kreditne pogodbe, da kreditojemalec izrecno potrjuje, da je seznanjen s tveganjem. To torej ne zadošča. Zavrnilo je tudi revizijska zatrjevanja banke, da je treba upoštevati prejšnjo izpostavljenost tožnikov spremembam valute in da bi tožnika zaradi tega morala ta mehanizem razumeti. S tem bo dokončno prišlo do končanja tovrstne sodne prakse, zlasti sodišč prve stopnje, ki je docela napačna in v nasprotju s temeljnimi  izhodišči prava varstva potrošnikov.

Res pa je, da odsotnost simulacij ni odločilna, kot je zapisalo vrhovno sodišče in se navaja v sporočilu Združenja bank Slovenije. Bistvena je določena stopnja intenzivnosti informiranja potrošnika, ki mora biti celovito in ga je mogoče izpolniti na več načinov,  ne pa točen način informiranja zgolj  s simulacijami.”

Združenje Frank ob tem ponovno opozarja, da Združenje bank Slovenije manipulira s sodno dokazanim dejstvom, da pojasnilna dolžnost banke ni bila izpolnjena in iz tega dela zaključke, da ni osnove za ničnost. Seveda neizpolnjena pojasnilna dolžnost sama še ni osnova za ničnost, a Vrhovno sodišče RS je zgolj ugotovilo, da nižja sodišča niso presojala še dveh kriterijev, ki jih v svoji sodbi zahteva Sodišče EU, na osnovi katerih se dokazuje nepoštenost pogodbenih pogojev, ki so pogoj za ničnost pogodbe. ZBS namreč v svoji izjavi za javnost prav nesramno zavaja, ko trdi, da zakonodaja ne predpisuje, kako je potrebno izpolniti pojasnilno dolžnost. Še več, trdi celo, da tega ni določilo niti sodišče EU, čeprav je naštelo točno določene potrebne korake, ki jih mora opraviti nacionalno sodišče, ko ugotavlja, ali je banka pojasnilno dolžnost izpolnila. Glede ključnega kriterija, da so banke potrošnikom morale predstaviti, kaj se dogaja z njihovim kreditom v primeru večje podražitve CHF, ZBS nadaljuje, da po tej sodbi bankam tega ni potrebno dokazati, čeprav Sodišče EU to zahteva.

ZBS prav tako zlorablja ugotovitev Vrhovnega sodišča, da Banka Slovenije ni mogla napovedati apreciacije CHF, do katere je prišlo zlasti leta 2011 in leta 2015. Stalna mantra ZBS je, da ni mogoče predvideti enostranskih ukrepov, kakršen je bil ukrep Švicarske centralne banke iz leta 2015. Seveda zgolj zato, da prikrije opozorila Banke Slovenije vsem upravam komercialnih bank in hranilnic o apreciaciji CHF iz obdobja podeljevanja kreditov, ki so jih banke potrošnikom gladko zamolčale. Nihče ne trdi, da bi banke morale napovedati SKOK CHF v prihodnosti, upravičeno pa se od njih pričakuje, da bi ob plasiranju tako rizičnih produktov na tržišče morale potrošnikom povedati, da stabilno razmerje med valutama v prihodnosti ne bo NIHANJE, ki so ga oglaševale, temveč TREND RASTI. To dokazujejo tako zgoraj omenjena opozorila Banke Slovenije, kot tudi ugotovitve javno dostopnih poročil Mednarodnega denarnega sklada (IMF) iz tistega obdobja, ki navaja, da se v kratkem pričakuje nadaljevanje  STOLETNE RASTI CHF.

Združenje Frank

Prosimo delite vsebino ...Share on FacebookShare on Google+Tweet about this on TwitterShare on LinkedInEmail this to someone