Prva sodba višjega sodišča v zadevi »švicarski frank« negativna!

Obveščamo vas, da je bila izdana prva sodba na višjem sodišču v zadevi »švicarski frank« v Sloveniji. Sodba je bila za kreditojemalca negativna, kar pomeni, da bo naš boj za vzpostavitev nadzora nad bančnim sistemom v naši državi še daljši. To zagotovo ne pomeni, da je ustavljen, saj bomo za to uporabili vsa zakonita sredstva.

Prvi ključni argument višjega sodišča v omenjeni sodbi je, da je šlo za kredit v tuji valuti, saj je kreditojemalec prejel izplačano glavnico v švicarskih frankih. Zato naj bi bilo ključnega pomena, koliko švicarskih frankov mora vrniti in ne koliko to znaša v evrih. Po našem mnenju gre za absurdno ugotovitev sodišča. Za kreditojemalca je povsem nepomembno, ali je prejel izplačano glavnico v frankih ali v evrih, saj je lahko stanovanjski namen kredita uresničil le v domači valuti. Potreboval je torej evre, v katerih tudi prejema dohodke, s čimer je bila banka seveda ves čas seznanjena.

Drugi ključni argument sodišča je, da je bil kreditojemalec z valutnimi tveganji ustrezno seznanjen, predvsem ker je podpisal pogodbo, vključno z določbo, da kreditojemalec nase, v celoti, prevzema tečajno tveganje, ki lahko nastopi zaradi nihanja tečaja in/ali nihanja referenčne obrestne mere.

Sodišče tudi ni zaslišalo vseh prič tožnika. Tistim, ki so bili zaslišani, pa je sodišče povsem odreklo verodostojnost, saj naj bi po mnenju sodišča imeli interes, da tožnik z zahtevkom uspe. Nasprotno pa sodišče verodostojnosti ni odreklo pričam banke, kljub temu, da so le-te še vedno zaposlene na isti banki.

Sodišče je tako popolnoma zanemarilo uporabo evropske zakonodaje, predvsem Direktive 93/13, ki določa, da pogodbeni pogoj velja za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Poleg tega je sodišče zanemarilo tudi obstoječo, za nas zavezujočo, evropsko sodno prakso, ki v sodbi C26/13 navaja, da ni dovolj, da je pogodbeni pogoj sestavljen v jasnem in razumljivem jeziku ter razumljiv s slovničnega vidika, temveč mora biti v pogodbi transparentno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma konverzije tuje valute, na katerega se nanaša zadevni pogoj, tako da lahko potrošnik na podlagi natančnih in razumljivih pogojev oceni ekonomske posledice, ki iz tega zanj izhajajo.

Popolnoma jasno je, da kreditojemalec ne bi sklenil take kreditne pogodbe, če bi razumel, da je lahko po polovici plačilne dobe banki dolžan več, kot je kredita dobil. V konkretnem primeru je namreč kreditojemalec sklenil kreditno pogodbo za obdobje 20 let ter je najel 144 000 evrov kredita. V času vložitve tožbe, po sedmih letih in pol rednega vračanja kredita, je banki odplačal 80 000 evrov, dolžan pa je bil 233 000 evrov, torej kar 89 000 evrov več, kot je kredita najel!

Obe sodišči, tako prve in druge stopnje, sta povsem zanemarili uporabo načelnih pravnih stališč sodišča EU. Ta na podlagi Direktive 93/13 zahtevajo transparentnost, ki se nanaša na zadostnost informacij; slednje morajo biti zagotovljene potrošnikom glede pravnih in ekonomskih posledic, ki zanje izhajajo iz uporabe klavzul v pogodbah. Pri tem je nujno uporabiti splošna merila dobre mere in ravnotežja v pravicah in obveznostih strank. Evropske direktive se v našem pravnem redu neposredno uporabljajo in seveda veljajo tudi za naša sodišča.

V Združenju Frank smo nad slovenskim sodnim sistemom močno razočarani, saj je šlo po našem mnenju za izredno nepošteno in pristransko sojenje. Dejansko je šlo za bojazen sodišč prve in druge stopnje soočiti se z vsebino izvedenih dokazov in pritožbenimi navedbami, ter za iskanje načina kako opravičiti, ne pa tudi utemeljiti in obrazložiti določeno sodno odločitev. Poleg tega je dokazna ocena obeh sodišč tako neprepričljiva, da ne gre le za nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, temveč je le-ta prerasla v procesno kršitev zakona o pravdnem postopku.

Sodišči prve in druge stopnje sta pri sojenju uporabili izhodišča, ki znatno odstopajo od načel morale, vestnosti in poštenja ter splošnih interesov družbe, in omogočajo nemoralnost izkoriščanja položaja bank, s čimer so globoko posega v ustavne pravice posameznikov.

Na Vrhovnem sodišču je bilo predlagano prednostno reševanje konkretne zadeve. Postopki pa kljub temu napredujejo skozi sodne instance, s čimer je storjen nadaljnji korak na poti do končnega cilja in oblikovanju ustrezne sodne prakse, saj ni nenavadno in se večkrat zgodi, da zadeve doživijo pravi in dokončni sodni epilog šele na revizijski stopnji.

Združenje Frank

Prosimo delite vsebino ...Share on FacebookShare on Google+Tweet about this on TwitterShare on LinkedInEmail this to someone