Sodišče EU: banke zavajajo glede Zakona o CHF – arbitraža v Washingtonu je nedopustna!

V državah članicah EU velja pravni red Evropske unije. Tako kot v Združenju Frank, tudi v hrvaški Udrugi Franak že vrsto let opozarjajo, da nad zakonodajalcem ne more nadvladati neka arbitraža. Obojim sedaj pritrjuje Sodišče Evropske unije: arbitraža v Washingtonu, ki jo je proti Hrvaški zaradi konverzije CHF kreditov sprožila banka Unicredit, je v nasprotju z  avtonomijo prava Evropske unije!

Sodišče Evropske unije je 06. 03. 2018 sprejelo Sodbo C-284/16, v kateri je odločilo, da je klavzula o zaščiti naložb v bilateralnih investicijskih sporazumih med dvema članicama EU v nasprotju s pravom EU. Ta sodba velja za vse dvostranske sporazume med državami članicami, vključno s pogodbo med Hrvaško in Avstrijo, na podlagi katere je banka Unicredit zaradi konverzije posojil v CHF proti Republiki Hrvaški sprožila arbitražni spor v Washingtonu.

Skladno z 267. členom Pogodbe o delovanju Evropske unije je Sodišče Evropske unije pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede razlage pogodb in veljavnosti aktov ter veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov ali agencij Unije. Člen 344 Pogodbe o delovanju Evropske Unije pa določa, da se države članice obvezujejo, da bodo spore glede razlage ali uporabe Pogodb reševale le na načine, določene v Pogodbi o delovanju Evropske Unije ter Pogodbi o Evropski uniji.

Sodišče je zato razsodilo, da je zgoraj navedena člena 269 in 344 Pogodbe o delovanju Evropske Unije treba razlagati tako, da nasprotujeta določbi iz Mednarodnega bilateralnega sporazuma, sklenjenega med državami članicami, kot je člen 8 Sporazuma o vzajemnem spodbujanju in zaščiti naložb, v skladu s katerim bi lahko vlagatelj iz ene od teh držav članic v primeru spora v zvezi z naložbami v drugi državi članici proti tej državi članici začel postopek pred arbitražnim sodiščem.

Arbitražno sodišče namreč ni del sodnega sistema držav članic v sporu. Prav to, da so pristojnosti tega sodišča drugačne od pristojnosti sodišč iz teh dveh držav članic, pa je eden od glavnih razlogov za obstoj člena 8 Bilateralnega investicijskega sporazuma (BIT), po katerem z arbitražnim postopkom ni mogoče zagotoviti enotne uporabe prava Unije, ki se želi zagotoviti s členom 267 Pogodbe o delovanju Evropske Unije.

Arbitražnega sodišča v Washingtonu zato nikakor ni mogoče opredeliti kot sodišče „države članice“, 8. člen Bilateralnega investicijskega sporazuma pa posega v avtonomijo prava Unije.

Ta sodba je pomembna tudi za kreditojemalce v CHF v Sloveniji, kjer je v zakonodajni proceduri predlog zakona, s katerim bi bila popravljena škoda, ki so jo banke z neodgovornim trženjem toksičnih kreditov povzročile slovenskim državljanom. Banke, ki sprejetju tega zakona nasprotujejo, vztrajno pritiskajo na poslance tudi z argumentom, da bi se lahko tudi one, po vzoru hrvaških bank, izogibale pravici z arbitražo v Washingtonu. Sodišče EU je namreč s sodbo C-186/16 že jasno povedalo, kdaj bi se lahko štelo, da so banke izpolnile pojasnilno dolžnost v primeru teh kreditov, vendar banke uporabljajo vsa razpoložljiva sredstva in načine, da bi se izognile poštenemu poplačilu povzročene škode.

Kot vsi ostali argumenti Združenja bank Slovenije proti sprejetju zakonske rešitve o konverziji CHF kreditov, torej ne drži tudi ta, da bi TUJE banke proti državi Sloveniji lahko uveljavljale arbitražo v Washingtonu.

Združenje Frank

Povezava do Sodbe Sodišča Evropske unije z dne 06. 03. 2018, C-284/16:

http://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf;jsessionid=9ea7d0f130de83c0ac89fde242989ba0c2035b922d5e.e34KaxiLc3eQc40LaxqMbN4Pb30Re0?text=&docid=199968&pageIndex=0&doclang=sl&mode=req&dir=&occ=first&part=1&cid=4920

Prosimo delite vsebino ...Share on FacebookShare on Google+Tweet about this on TwitterShare on LinkedInEmail this to someone