Vrhovno sodišče potrdilo: Banka ni dokazala izpolnjene pojasnilne dolžnosti!

Banke so prek svojega glasnika, Združenje bank Slovenije, v javnosti poskušale ustvariti vtis, da je zgodba CHF kreditov končana.  To je veliko zavajanje javnosti. Vrhovno sodišče RS je s Sklepom II Ips 141/2017 z dne 18. 10. 2018, v senatu, ki ni bil enak kot pri drugih dveh odločitvah Vrhovnega sodišča, ki so ju banke tako bombastično plasirale v javnost v prejšnjem tednu, v celoti pritrdilo zahtevku CHF kreditojemalca o reviziji zoper zavrnilni sodbi sodišč prve in druge stopnje in ju tudi razveljavilo. Gre za pravdno zadevo kreditojemalca zoper banko zaradi ugotovitve ničnosti CHF pogodbe za dolgoročni stanovanjski kredit.  Senat, ki je odločal v tej zadevi, s presojo in odločitvami bistveno presega prejšnje odločitve drugega senata Vrhovnega sodišča, saj sprejema razširjeno pravno razlago evropskega potrošniškega prava ter sodne prakse, ki ne dopušča nobenega dvoma o neustrezno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti bank.

Vrhovno sodišče RS tako v utemeljitvi revizije izpostavlja, da so bile banke že na podlagi  Direktive Sveta z dne 22. 12. 1986 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi s potrošniškimi krediti (Direktiva 87/102/EGS) dolžne potrošnika seznaniti s celotnim stroškom kredita. Vendar za konkretni primer predstavlja relevantni vir evropskega prava direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah. Ne glede na to Vrhovno sodišče poudarja, da je Direktiva 87/102/EGS v 15. členu s klavzulo minimalne harmonizacije določala, da državam članicam ni preprečeno, da ohranijo ali sprejmejo strožje predpise za varstvo potrošnikov.  Vrhovno sodišče v sklepu nadalje utemeljuje sodno prakso Sodišča EU v povezavi z Direktivo 93/13/EGS in navaja, da je potrošnik v razmerju do ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske moči in ravni obveščenosti, zaradi česar prevzame pogoje, ki jih vnaprej določi ponudnik in potrošnik na njih nima možnosti vpliva. Direktiva 93/13/EGS določa, da glede na ta položaj nepošteni pogoji za potrošnika niso zavezujoči. Gre za zavezujočo določbo, katere namen je zagotoviti dejansko ravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank. Pojem »potrošnik« je v smislu 2. člena Direktive 93/13/EGS objektiven in neodvisen od konkretnih znanj kreditojemalca, ki jih lahko sicer ta ima in je neodvisen od informacij, s katerimi dejansko razpolaga.  Tudi če ima kreditojemalec višjo raven strokovnega znanja, to ne pomeni, da v razmerju do banke ni šibkejša stranka. Položaj podrejenosti kreditojemalca do banke se nanaša tako na raven informacij, kot na njegovo pogajalsko moč v prisotnosti pogojev, ki jih je prej sestavila banka in na vsebino katerih kreditojemalec nima vpliva. Sodna praksa Sodišča EU temelji na stališču, da je namen pravilno izpolnjene predpogodbene pojasnilne dolžnosti banke zaščita potrošnikov pred tveganji, da se jim omogoči poznavanje vseh pomembnih dejstev, s pomočjo katerih lahko sprejmejo racionalno oziroma preudarno odločitev. Prav tako je o vsebini bankine pojasnilne dolžnosti Sodišče EU že sprejelo stališče, in sicer v Sodbi C-186/16 z dne 20.9.2017 (primer Andiciuc) ter v Sklepu C-126/17 z dne 22.2.2018 (primer Czakó). Stališča Sodišča EU o vsebini bankine pojasnilne dolžnosti niso omejena z retroaktivnostjo, kar pomeni, da učinkujejo »ex tunc«. Obveznost nacionalnega sodnika je, da se ob razlagi in uporabi nacionalnega prava sklicuje na vsebino evropske direktive.

Vrhovno sodišče je v utemeljitvi revizije  poudarilo tudi pomen nacionalne potrošniške zakonodaje. Direktiva  93/13/EGS je implementirana v Zakonu o varstvu potrošnikov (ZVPot), saj tudi ta določa, da morajo bit pogodbeni pogoji jasni in razumljivi, da je nejasne pogodbene pogoje treba razlagati v korist potrošnika in da so nepošteni pogodbeni pogoji do potrošnika nični. Kot je Vrhovno sodišče že odločilo v Sklepu II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018, je presoja o nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe mogoča le, če banka potrošniku tveganja v skladu z zahtevo po profesionalni skrbnosti ni celovito pojasnila in mu ni razkrila informacij, ki so bile njej znane kot strokovnjakinji na bančnem področju.

V Združenju Frank smo z odločitvijo senata in s Sklepom II Ips 141/2017 v celoti zadovoljni.  Dolžnost informiranja potrošnika o vseh pogojih kredita izhaja tako iz nacionalne, kot  tudi iz evropske zakonodaje o potrošniških kreditih in  je bila prenesena v slovenski zakon kot obveznost banke pred sklenitvijo pogodbe! Evropski zakonodajalec namreč zaradi kompleksnosti finančnih produktov želi zagotavljati visoko varstvo potrošnikov. Nesporno torej je, da evropski zakonodajalec šteje prikaz oziroma ponazoritev posledic gibanja menjalnega tečaja (kot tržne spremenljivke) na vrednost kredita kot potreben način informiranja potrošnikov pred sklenitvijo kreditne pogodbe.  Zato so trditve bank v sodnih postopkih, da so svojo pojasnilno dolžnost izpolnile tako, da so potrošnike ustno seznanile o medsebojnem vplivanju vseh pogodbenih pogojev, skrajno neprimerne in zaskrbljujoče za potrošnike, Banko Slovenije, Vlado RS ter vso slovensko javnost. Kar se nam zdi prav tako izjemno pomembno v navedbah Vrhovnega sodišča v tej odločitvi je tudi,  da je treba pri vsakem oglaševanju in ponujanju kreditov ter v poslovnih prostorih, kjer se sklepajo kreditne pogodbe, objaviti efektivno obrestno mero skupaj z nazornim in ilustrativnim izračunom. Namen te ureditve je onemogočanje zavajanja potrošnikov z vabljenjem v poslovne prostore in h kasnejši sklenitvi pogodb, ki bi temeljile na nepopolnih in zavajajočih podatkih, pri čemer je oglaševanje brez podatkov iz predhodnega stavka zavajajoče.

Združenje Frank

Povezava do Sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 141/2017 z dne 18. 10. 2018:

http://www.zdruzenje-frank.si/wp-content/uploads/2018/01/Vrhovno-sodi%C5%A1%C4%8De-RS_Sklep_II-IPS-141-2017_18.10.2018_revizija.pdf

Prosimo delite vsebino ...Share on FacebookShare on Google+Tweet about this on TwitterShare on LinkedInEmail this to someone