Stanje na področju varovanja potrošnikov je zaradi škodljivega delovanja slovenskih bank, skrajno alarmantno. Sodni postopki hrvaškega, španskega in poljskega vrhovnega sodišča, ki so v vseh treh državah ugotovila ničnost valutne klavzule, so visoko primerljivi in še kako relevantni tudi za slovenske sodne spore. Omenjena sodišča sodijo v skladu s pravnim redom EU, slovenska pa le počasi in neodločno sledijo.
Banke na Slovenskem z močnimi lobističnimi in koruptivnimi vzvodi že šesto leto držijo v šahu politiko in sodstvo. Škodljivo delovanje bank vrsto let ogroža finančno in psihično blagostanje slovenskih potrošnikov in njihovih družin, posledice na sodiščih pa predstavljajo grobo kršitev 14. člena ustave RS, ki zagotavlja enakost pred zakonom.
Zadnja zavajajoča izjava za javnost ZBS z dne 11.02.2021 je le piarovski nabor izbranih polresnic in zavajanj s standardnimi cilji ZBS: zavajanje javnosti, odvračanje od tožb in produciranje izgovorov politiki, da ne stori ničesar.
Nekaj bistvenih neresnic v izjavi ZBS:
- NI RES, da določilo o vračanju kredita v tuji valuti ne predstavlja bistvene težave v hrvaških pogodbah o kreditih v švicarskih frankih. Hrvaško ustavno sodišče je 03.02.2021 potrdilo ničnost valutne klavzule in spremenljivih obrestnih mer. Hrvaško vrhovno in ustavno sodišče sta se jasno opredelila, da je valutna klavzula nična, s čimer sta potrdila odločbo sodnika Dobronića iz Trgovinskega sodišča v Zagrebu iz leta 2013, zato je odločitev hrvaškega ustavnega sodišča o ničnosti valutne klavzule še kako bistvena tako za hrvaške kot tudi za slovenske postopke.
- NI RES, da se materialnopravna izhodišča, po katerih sodijo slovenska in hrvaška sodišča, bistveno razlikujejo. Določila slovenskega in hrvaškega Zakona o varstvu potrošnikov iz sredine 2000-ih so bila izredno podobna. Razlika med njima je bila zgolj v tem, da so določila hrvaškega Zakona o varstvu potrošnikov dosledno sledila minimalnim zahtevam iz Direktive 93/13/EGS, medtem ko naša zakonodaja zagotavlja višjo raven varstva potrošnikov. Žal samo na papirju.
- NI RES, da bi vključitev določila o valutni klavzuli v Obligacijski zakon že implicirala njeno poštenost. Merila, na podlagi katerih sodišče presoja o poštenosti pogodbenega pogoja v posameznih primerih in okoliščinah, so določena v Zakonu o varstvu potrošnikov in v skladu s katerimi kreditojemalci vlagajo tožbe proti bankam. Ker v slovenski Zakon o varstvu potrošnikov ni bila prenesena določba 4(2) Direktive 93/13/EGS, velja, da so lahko presoji nepoštenosti podvržena vsa pogodbena določila, tudi tista, ki bi morebiti temeljila na obveznih zakonih ali predpisih in določbah ali načelih mednarodnih konvencij, katerih pogodbenice so države članice EU.
- NI RES, da neizpolnitev pojasnilne dolžnosti ne more že sama po sebi voditi do zaključka, da je banka ravnala v nasprotju z načelom dobre vere in da med pogodbenima strankama prihaja do znatnega neravnotežja. Ravno nasprotno, dosedanja sodna praksa Sodišča EU stoji na stališču, da lahko že pomanjkanje nepreglednosti oziroma neizpolnitev pojasnilne dolžnosti nakazuje na nepoštenost pogodbenega določila, še posebej če gre za pogoje, ki določajo glavni predmet pogodbe ali ceno, kot to velja v primeru valutne klavzule.
Sodišče ne dvomi, da kadar so pogodbeni pogoji skriti, nejasni, zavajajoči in kadar niso zagotovljena ustrezna pojasnila o njihovih posledicah, ni verjetno, da bi prodajalec ali ponudnik posloval pošteno in upošteval potrošnikove zakonite interese. Neizpolnitev pojasnilne dolžnosti lahko pripelje do zaključka, da med strankama obstaja znatno informacijsko neravnotežje, zaradi katerega je potrošnik sprejel pogodbeni pogoj, ki ga sicer ne bi.
Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 5/2020 v točki 18 navaja:
»Vrhovno sodišče je tu sledilo pravu EU, iz katerega izhaja, da »že sama okoliščina netransparentnosti pripravljenega bančnega produkta vpliva na presojo poštenosti po členu 3(1)«, VSRS nadaljuje v točki 18, sodbe II 5/2020: »Prepoved prikritja katerekoli pomembne informacije, ki bi jih banka ob sklenitvi pogodbe lahko poznala (in bi vplivale na njeno poznejše izvajanje v smislu neravnotežja med strankami), skupaj dejansko učinkujeta tako, da preprečita nedobroverno vzpostavitev znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ki sta kvalifikatorna znaka nepoštenega/nedovoljenega pogoja v skladu s prvim odstavkom 3. člena Direktive«.
Razlog za tako vztrajno zavajanje javnosti s strani ZBS je njihov strah, saj so končno tudi nekatera slovenska sodišča začela soditi v skladu s sodno prakso EU. Tako je pred kratkim mariborsko VSM v zadevi Ip 877/2020 presodilo, da iz nepoštenega pogodbenega pogoja po Direktivi 93/13 in slovenski zakonodaji sledi ničnost pogodb ter potrdilo, da je pogodba nična. Sodišče je argumentiralo tudi ne prenos člena 4(2) Direktive 93/13, kar posledično z neizpolnjeno pojasnilno dolžnostjo banke pomeni ničnost celotne pogodbe po 23. in 24.členu ZVPot. Tako stališče je seveda jasno, saj je iz pogodb jasno razvidno, da povzročajo znatna neravnotežja med pravicami in tveganji pogodbenih strani.
Z zadnjo izjavo ZBS močno zavaja potrošnike, ki bi morebiti vložili tožbo, zato pozivamo Tržni inšpektorat RS, da ukrepa na podlagi svojih pristojnosti in 5(7) člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami, v skladu s katerim se za zavajajočo prakso smatra zavajanje glede pravic, ki jih ima potrošnik.
Škodljivost slovenskih bank pa ni omejena samo na kredite v CHF. V oči bodeta vsaj še dva aktualna primera:
- Z izjemo ene nobena slovenska banka ne upošteva negativnih obresti v svojih kreditnih pogodbah. To je nezakonito ravnanje, ki so ga evropska sodišča že obsodila.
- Banke so očitno dosegle, da v skladu z zadnjim PKP7 kreditojemalci, ki že koristijo moratorij na odplačevanje kreditov le tega več ne morejo podaljšati. Vse po principu nič nam ne morejo. Ali pa nočejo.
Združenje Frank
