Page 46 - 3. izdaja_ CHFkrediti_ Nepotrebni in neprimerni

8. Zaključek

Namen pričujočega besedila je opozoriti na neprimernost CHF-kreditov kot proizvoda za
masovno potrošnjo zaradi visokih tveganj, ki lahko, če se materializirajo, ogrozijo materialno
blaginjo posameznika in njegove družine, ki je posojilo najela izključno zato, da bi z njim rešila
stanovanjski problem. Na to opozarjajo različne študije in dokumenti mednarodnih institucij, ki
smo jih izčrpno citirali. Zato je toliko bolj nerazumljivo, da Slovenija ne zaščiti svojih državljanov,
posojilojemalcev, ki so bili žrtve agresivnega trženja tega neprimernega proizvoda, s strani
pretežno tujih bank, katerih namen je bil povečevanje tržnega deleža napram domačim bankam.

Potrošniška zakonodaja, ki je bila v času trženja tujevalutnih kreditov v veljavi, je določala, da
je prodajalec dolžan potrošnika celovito informirati in mu zato predstaviti tvegane strani
proizvoda in ne le njegovih prednosti. Predpostavka nadzornih organov, ki so pozivali h
korektnemu informiranju potrošnikov, na primer Avstrijske centralne banke, je bila vseskozi, da je
povečevanje obsega kreditov posledica neodgovornega ravnanja finančnih institucij, ki ne
izpolnjujejo pojasnilne dolžnosti. Banke so v navzkrižju interesov, saj njihovi »svetovalci« v resnici
niso nič drugega kot prodajalci, ki bi morali proizvod predstaviti na transparenten način, čeprav
imajo v ozadju močan interes (tudi osebni glede na sistem nagrajevanja), da ga prodajo. Če bi
komitente celovito opozorili na tečajna tveganja, ki tičijo v proizvodu in jim nazorno prikazali
mogoče posledice tveganj za njihove obveznosti, potrošniki tega proizvoda ne bi kupili.

Glede na specifično naravo produkta, ki ni običajni stanovanjski kredit, je toliko bolj nenavadno,
kako malo (oziroma nič) so banke storile, da bi izpolnile pojasnilno dolžnost. Potrošniki so v
reklamah enostransko predstavljale prednosti proizvoda. Bančni referenti niso imeli pisnih
navodil, ki bi jim sledili pri predstavitvi produkta. Banka ni pripravila korektnega opisa produkta,
ki bi ga ponudila potrošniku pred sklenitvijo kreditne pogodbe. Bančni referenti konkretnemu
potrošniku niso prikazali vpliva hipotetičnega gibanja spremenljivk na njegovo celotno obveznost.

Še bolj presenetljivo pa je, da so v težnji po dobičku banke zanemarile ne samo dobrobit
potrošnika, ampak tudi avtoriteto nadzornih institucij v državah, v katerih so delovale. Če ne bi
imeli v mislih vseh tistih družin, ki so jim skrbi, povezane s povečanimi obveznostmi CHF-kreditov
načele zdravje in medosebne odnose ter celo odvzele dom, bi se nasmejali lahkotnosti besed v
Poročilu o finančni stabilnosti Avstrijske centralne banke, ki o odgovornosti bančnega sektorja
pravi takole:

»The current problems have multiple causes. First and foremost, the probability of a crisis
(an inherent phenomenon of any economy) was undoubtedly underestimated, resulting
in both excessive optimism and too little caution. Inappropriate incentive structures were
another key factor contributing to the depth of this crisis.«124,125

Prekomerni optimizem, premajhna pazljivost in neustrezne spodbude bančnikov (z drugo besedo
pohlep) so pripeljali številna gospodinjstva v finančno stisko, pa vendarle banke še danes ne
najdejo PRAVE SPODBUDE za to, da bi popravile napake, povzročene z množično prodajo CHF-
kreditov.

124 Österreichische Nationalbank (OeNB). (2009, junij). Financial Stability Report, 17, str. 4.
125 »Trenutni problemi imajo več vzrokov. Najprej in predvsem, verjetnost krize (stalnega gospodarskega
pojava) je bila nedvomno podcenjena, kar je vodilo v prekomerni optimizem in premajhno pazljivost. Drugi
ključni dejavnik, ki je prispeval h globini te krize, so bile neustrezne strukturne spodbude.«

46