Prevod članka The Swiss franc appreciation and the sorry saga of FX lending, objavljenega 25.1.2015; izvirno besedilo je dostopno na http://fistfulofeuros.net/afoe/10640/
Avtorica: Sigrún Davíðsdóttir
V osemdesetih letih, ko so na kreditnih trgih vladale visoke obrestne mere, so avstralske banke pričele svojim državljanom, še posebej pa kmetovalcem, ponujati privlačne kredite z nizko obrestno mero. S porastom tečajev japonskega jena in švicarskega franka pa so obroki teh kreditov kmalu tako porasli, da jih kreditojemalci niso več zmogli odplačevati, kar je povzročalo veliko gorja in trpljenja. Islandci so podobne muke zadolževanja v tuji valuti utrpeli leta 2008, ko je vrednost islandske krone močno zdrsnila. Podobno se je zgodilo tudi v mnogih vzhodnoevropskih državah. Enaka zgodba se je odvijala v državi za državo s ponavljajočo se lekcijo: zadolževanje v tuji valuti je preveč tvegano za tiste, ki prejemajo dohodek zgolj v domači valuti. Vsi ti krediti, ki so običajno zgolj zakrinkana oderuška posojila, so oblikovani po enakem vzorcu, in nobeno naključje ni, da prizadenejo točno specifično skupino ljudi. To bi moral biti zadosten razlog za ukrepanje na državni ravni. Države bi morale bankam prepovedati posojanje v tuji valuti fizičnim osebam, še posebej, če te v tej valuti ne prejemajo dohodkov.
Avstralija v osemdesetih, Nova Zelandija v devetdesetih, Islandija in več evropskih držav od leta 2000 naprej so bile izpostavljene liberalizaciji trgov, obenem so beležile visoko inflacijo, ki so jo spremljale visoke obrestne mere. Z zadolževanjem v tuji valuti ali samo z vezavo posojila na tujo valuto pa se je bilo možno izogniti visoki domači obrestni meri. Videti je bilo prelepo, da bi bilo lahko resnično.
Žal se je slednja domneva izkazala za pravilno: nihanje nacionalnih valut je spremenilo okoliščine in odplačevanje teh posojil je v domači valuti postalo nevzdržno. Za dolgoročna posojila je bilo to statistično gledano skoraj neizogibno. Posojila v tuji valuti so postala resen problem v državah, kot so Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Bolgarija, Črna Gora, Poljska, Ukrajina, a politiki in bančniki se za te težave niso kaj dosti zmenili.
Ti primeri so bili predstavljeni na konferenci o kreditih v švicarskih frankih decembra 2014 na Cipru. Organizirala jo je Katherine Alexander-Theodotou, predsednica britanskega Anglo-grškega in ciprskega pravnega združenja (Anglo-Hellenic and Cypriot Law Association) skupaj z različnimi organizacijami, ki se borijo proti posojanju v tujih valutah. Organizatorji so nedavno ustanovili Evropski pravni odbor za pravice potrošnikov (European Legal Committee for Consumer Rights), preko katerega bodo usklajevali svoje delo v državah, ki so jih prizadela tovrstna posojila.
Nedavni šok porasta vrednosti švicarskega franka je v navedenih državah ta problem sicer postavil v ospredje, a doslej je bilo storjenega odločno premalo. Problem posojil bo treba rešiti enkrat za vselej, sicer se bodo takšne žalostne zgodbe nadaljevale v drugih državah, vse dokler bodo banke v tovrstnih posojilih videle dobiček.
Primer Avstralije v osemdesetih letih
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so avstralske banke svojim strankam, še posebej kmetovalcem, začele ponujati posojila v jenih in švicarskih frankih. Medtem ko je znašala obrestna mera za avstralski dolar med 10% in 16%, je bila 7% obrestna mera za jen in frank nadvse privlačna. Ko je vrednost avstralskega dolarja leta 1986 pričela drastično padati, razlika v obrestni meri ni niti približno več pokrivala novega menjalnega razmerja med avstralskim dolarjem in ostalima valutama.
Kreditojemalci so sprva nadaljevali z rednim odplačevanjem, nato so se z bankami skušali dogovoriti za nove odplačilne pogoje. Nazadnje so sledili sodni spori, ki so večinoma temeljili na očitku, da so bile banke malomarne pri seznanjanju strank z nevarnostmi in tveganji najemanja posojil v tuji valuti. Sprva so se kreditojemalci proti bankam borili posamično, saj se niso zavedali, da so se mnogi znašli v enaki situaciji. Banke so zmagovale na sodiščih z argumenti, da bi se ljudje morali zavedati tveganj, in kreditojemalcem je bilo praktično nemogoče dokazati, kaj so jim in česa jim niso banke v resnici predstavile oziroma obljubile pred nekaj leti. Banke so trdile, da so bila posojila izdana v dobri veri in da nikakor niso mogle predvideti padca tečaja avstralskega dolarja.
Banka Westpac je bila še posebej uspešna v trženju posojil v tujih valutah. Leta 1991 je John McLennan, bivši izvršni direktor banke, javno objavil dve pismi iz leta 1986, iz katerih je bilo razvidno, da se je banka tveganj v celoti zavedala. Sledila je preiskava, ki ni zgolj razkrila, da se je banka Westpac tveganj zavedala, ampak je ugotovila tudi, da ji je pri zakrivanju sledi pomagala posebej za to najeta odvetniška pisarna. Zgodba se je razvila v klasičen primer »žvižgača«. Banka Westpac je McLennana tožila, a se je na koncu z njim izvensodno poravnala.
Pismi sta zgodbo obelodanili, politiki so se obrnili proti bankam in tako so kreditojemalci končno zmagali v sodnih sporih in prišli do odškodnin. Vendar pa se je to zgodilo šele pet let po devalvaciji, medtem pa je veliko kreditojemalcev že bankrotiralo in doživelo osebne tragedije.
Enake zgodbe kot v Avstraliji so si kasneje sledile tudi v ostalih državah. Banke so posojale v tujih valutah ljudem, ki niso imeli prihodkov v teh valutah in niso bili usposobljeni, da bi lahko ustrezno pretehtali vsa tveganja. Politiki so vedno stopili na stran bankirjev in šele po dolgotrajnem boju so kreditojemalci dosegli odpise dolgov ali drugačno državno pomoč. Dotlej se je zgodilo veliko nepopravljivih osebnih nesreč, kot so ločitve, izgube domov in podobno.
Islandija: politiki so stopili na stran kreditojemalcev
Visoka inflacija in posledične visoke obrestne mere so zaznamovali rastočo islandsko ekonomijo v obdobju po privatizaciji finančnega sistema v letu 2003. Banke so zasledovale čim višji dobiček z agresivnim kreditiranjem. Kredite so izdajale tudi tujim komitentom, same pa so se v tujini tudi zadolževale. Ob tako velikem posojilnem razmahu bančni depoziti niso več zadoščali za pokritje vse večjega povpraševanja po posojilih. Islandskim posojilojemalcem so bile ponujene t.i. »kreditne valutne košarice«. Šlo je za kredite, indeksirane s košarico tujih valut, običajno sestavljeno iz ameriškega dolarja, evra, švicarskega franka in jena.
Podobno kot v Avstraliji so se razmere poslabšale precej hitro. Vrednost islandske krone je v obdobju med oktobrom 2007 in oktobrom 2008 drastično padla. Tečaj krone nasproti evru je zdrsnil s 85 na 150 kron za en evro. Do oktobra 2009 pa je bilo razmerje že 185 kron za en evro.
Kreditojemalci so vlagali pritožbe na banke in si prizadevali za individualne rešitve svojih težav. Kmalu so se začeli obračati tudi na sodišča. Skupinskih tožb ni bilo, vendar pa so tožbe vlagali posamezniki in ti primeri so močno odmevali v javnosti, zaradi česar so prvim tožbam kmalu sledila številne druge ostalih ljudi, ki so se znašli v isti situaciji.
Že junija 2010 je bila objavljena prva razsodba Vrhovnega sodišča v dveh tovrstnih primerih. Sodišče je razsodilo, da je vezava posojil v islandski kroni na obrestne mere tujih valut nezakonita, medtem ko naj samo izdajanje posojil v tujih valutah ne bi bilo protizakonito.
Ti dve sodbi sta vnesli veliko zmede in negotovosti. Najprej ni bilo jasno, katera posojila so bila zakonita in katera ne, saj ni bilo jasno opredeljeno, v katerih primerih je resnično šlo za posojila v tuji valuti in v katerih so bila posojila v tuji valuti zgolj indeksirana. Nadalje ni bilo jasno, kakšna bi morala biti obrestna mera pri tistih posojilih, ki niso bila zakonita.
Banke so razlikovale med posojili fizičnim in posojili pravnim osebam. Slednja so obravnavali kot prava posojila v tujih valutah, saj so podjetja dejansko prejela tujo valuto na svoje račune, medtem ko so posojila fizičnim osebam brez izjem spadala v skupino t.i. nelegalnih posojil, torej posojil v domači valuti, katerih obrestna mera je bila zgolj vezana na tujo valuto, ne glede na samo obliko posojila. Vrhovno sodišče je razsodilo, da morajo banke na svojo precejšnjo škodo tem posojilom spremeniti obrestno mero na najnižjo obrestno mero za domačo valuto, ki jo predpisuje islandska centralna banka (opomba prevajalca: avtorica piše o obrestni meri, a šlo je predvsem za obračunski menjalni tečaj).
Islandsko Vrhovno sodišče je razsodilo že v tridesetih tovrstnih primerih, veliko primerov pa je še v postopkih na sodiščih. Nekateri tožniki so se sklicevali tudi na evropske direktive o potrošnikih, kot npr. Direktiva o potrošniških kreditih 87/102/EEC, Direktiva o nepoštenih pogodbenih določbah 93/13/EEC in Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah 2005/29/EC.
Posebnost islandske posojilne zgodbe je bila v tem, da so sodišča razsojala sorazmerno hitro in v prid kreditojemalcem, ki so tako pridobivali vse večjo javno podporo. V ostalih državah, kjer je bilo tovrstno posojanje tudi razširjeno, temu ni bilo tako. Splošna visoka zadolženost islandskih gospodinjstev naj bi bila eden od razlogov, da se je javno mnenje prevesilo v prid dolžnikom in ne v prid upnikom.
Hrvaška, Madžarska in Poljska
Hrvaški kreditojemalci se proti bankam bojujejo v okviru interesnega združenja Udruga Franak, a njihov boj bo še težak, kot je bilo omenjeno že pri islandskem primeru. Udruga Franak je lani na prvi stopnji že dobila tožbo proti osmim bankam, vsem v tuji ali mešani lasti: UniCredit-Zagrebačka Banka, Intesa SanPaolo-Privredna Banka Zagreb, Erste & Steiermärkische Bank, Raiffeisenbank Austria, Hypo Alpe-Adria-Bank, OTP Bank, Société Générale-Splitska banka in Sberbenk.
Trgovsko sodišče je na prvi stopnji ugotovilo, da so banke kršile zakonodajo o varstvu potrošnikov, saj kreditojemalcev niso ustrezno informirale. Hrvaška vlada se je nadalje odločila, da za eno leto zamrzne obrestno mero (obračunski menjalni tečaj, op. prev.), medtem pa naj bi prišlo do razrešitve situacije, tudi s popolnimi ali delnimi bančnimi odpisi teh posojil.
Na Madžarskem, kjer so bila posojila v tujih valutah najbolj razširjena izmed vse vzhodnoevropskih držav pred krizo leta 2008, je vlada bankam naložila fiksiranje obrestnih mer za evro in švicarski frank precej pod tržnimi vrednostmi (op. prev.: avtorica piše o obrestni meri, a šlo je predvsem za obračunski menjalni tečaj). Po zadnjem skoku vrednosti švicarskega franka je vlada izjavila, da dodatnih ukrepov v tej smeri ne namerava sprejeti.
Poljske banke po letu 2008 novih posojil v tuji valuti niso več ponujale, vendar pa je število tistih, ki so bila odobrena pred tem, zelo visoko, kar pomeni, da mnogi še vedno čutijo posledice. Leta 2014 je guverner poljske centralne banke Marek Belka izjavil, da ta posojila predstavljajo tempirano bombo. Skok tečaja švicarskega franka v začetku leta 2015 jo je aktiviral. Poljska vlada zdaj išče rešitve, medtem pa regulatorji preiskujejo sum (konspirativnega) dogovarjanja o posojilnih pogojih med bankami, ki so takšna posojila odobravale.
Osnovni mehanizem posojil v tujih valutah
Čeprav se zgodbe o posojilih v tujih valutah med državami razlikujejo v podrobnostih, je osnovni mehanizem povsod enak in vključuje štiri glavne akterje: 1. mednarodne finančne institucije, ki zasledujejo zaslužke z menjalnimi tečaji; 2. investitorje, pogosto imenovane tudi »belgijski zobozdravniki« tj. premožne posameznike, ki iščejo dolgoročne in srednje tvegane naložbe; 3. lokalne finančne institucije (mnogokrat podružnice tujih institucij), ki poslujejo z domačo valuto in spodbujajo izposojanje v tuji valuti; 4. lokalne posojilojemalce, ki povprašujejo po posojilih z nizko obrestno mero.
Banke so posojila v tuji valuti največkrat tržile skupinam ljudi s srednjimi in nizkimi prihodki v majhnih ali v tranzicijskih ekonomijah, ki so bile nedavno liberalizirane, katerih nacionalne valute so bile nestabilne ali kjer je bilo zaupanje v domačo valuto nizko oz. so bile domače obrestne mere visoke. Običajno, a ne vedno, je šlo za tuje banke, ki poslujejo v okoljih z nedorečeno zakonodajo in nizko stopnjo zaščite potrošnikov.
Posojila v tujih valutah obstajajo tudi v ostalih državah, kot na primer v Veliki Britaniji, a v teh primerih gre običajno za posojila premožnim posojilojemalcem za financiranje poslov v tujini. Sedanja situacija zna biti problematična tudi za njih, a ta posojila vsaj niso številčna in so prizadela le zelo omejen krog kreditojemalcev. V Franciji so posojila v švicarskih frankih prizadela predvsem množico občin, zato jih je mnogo že sprožilo sodne spore s finančnimi institucijami. Ker pa gre v francoskem primeru predvsem za občine, ta ne spada v zgoraj opisan splošni vzorec.
Splošni opis vsekakor velja za Avstralijo, Novo Zelandijo, Islandijo in države, kjer se ogromno posojilojemalcev težko prebija s posojili v tujih valutah od leta 2008 dalje, kot so Poljska, Hrvaška, Madžarska in ostale naštete države. Z izjemo Islandije se boj z bankami vleče leta in leta, običajno zgolj z omejenim ali zapoznelim uspehom. Šele nedavni skok vrednosti švicarskega franka je dokončno jasno razgalil vso nesrečo kreditojemalcev v tuji valuti, ki prejemajo dohodke zgolj v domači valuti.
Edina smiselna rešitev za (oderuško) kreditiranje v tujih valutah
Že več kot trideset let posojila v tujih valutah periodično povzročajo hudo gorje in osebne tragedije v mnogih državah. Vzorec je vedno isti. Banke nadaljujejo s to vrsto kreditiranja, pri predstavitvi posojil nepoučenim strankam pa tveganje vsakič minimizirajo ali celo popolnoma zamolčijo. Edini nov element v zgodbi so nove države in novi ljudje, ki trpijo posledice.
Ker se zgodba ponavlja že desetletja, banke kreditodajalke na morejo trditi, da se valutnih tveganj niso zavedale. Nasprotno, izdajanje kreditov v tujih valutah fizičnim osebam brez zavarovanja valutnega tveganja precej spominja na oderuško posojanje. Banke so se morale zavedati tveganj, saj so se ta tveganja v preteklosti v več državah po svetu že izkazala za realna.
Bankirji so do sedaj prikazali zelo omejeno sposobnost učenja iz podobnih preteklih primerov. Nacionalne in mednarodne organizacije, ki skrbijo za regulacijo finančnih trgov in zaščito potrošnikov, bi si morale prizadevati za prepoved kreditiranja fizičnih oseb v tuji valuti brez zavarovanja kreditnih tveganj. Dokler se to ne zgodi, bodo banke s tovrstnimi posojili uničevale kreditojemalce v vedno novih državah.
* Dodaten element zgodbe o posojilih v tuji valuti pa so primeri, ko so se banke zavarovale proti valutnim tveganjem za lastne obveznosti v tuji valuti. Domneva se namreč, da so banke, med drugim v Avstriji, na Hrvaškem in na Madžarskem, v svojih bilancah imele precej več terjatev v švicarskih frankih, kot pa so znašale njihove obveznosti v tej valuti. To je dodaten zanimiv vidik, ki ga nameravam obdelati v prihodnje.
Prevod: Frenk Bogataj
