Glavnica
Glavnica kredita je znesek, ki si ga je kreditojemalec izposodil od banke in ga dolguje banki. Glavnica je izražena bodisi v evrih (EUR), bodisi v tuji valuti, če gre za kredit v tuji valuti ali kredit z valutno klavzulo. V našem primeru je to švicarski frank (CHF). Obresti se zaračunajo od glavnice kredita. Glavnica kredita se z odplačevanjem obrokov zmanjšuje. Pri poplačilu kredita je pomembno vedeti, da z začetnimi obroki naprej plačamo stroške banke, nato obresti in šele na koncu glavnico kredita. Banka se tako zavaruje, da so tudi ob prenehanju odplačevanja kredita iz raznih razlogov najprej pokriti njeni stroški in dobiček. Banka s tem načinom odplačevanja odvrača kreditojemalce, da bi že pred iztekom dogovorjenega obdobja odplačila kredita le-tega poplačali. Večina bank je ob najetju kredita zahtevala, da odpremo ali prenesemo naše bančne račune na banko, kjer smo si izposodili denar. Banki je v interesu, da čim dlje ostanemo njeni komitenti, da lahko služi tudi na drugih storitvah (upravljanju računa, kreditnih karticah itd.), ki nam jih nudi.
LIBOR
LIBOR je kratica za »London Interbank Offered Rate« in pomeni povprečno obrestno mero, po kateri je v Londonu ena banka pripravljena posoditi drugi banki določen znesek denarja za določeno obdobje. LIBOR se izračunava dnevno, in sicer za 10 valut, med drugimi tudi CHF. LIBOR se običajno ugotavlja na vsakih 6 mesecev (6M LIBOR) ali 12 mesecev (12M LIBOR) in se običajno odčita dva delovna dneva pred upoštevanjem v izračunu obroka. Višina LIBOR (npr. 6M ali 12M) se razlikuje – 12M je običajno višji od 6M. V primeru, da v kreditni pogodbi ni določeno, da se morebitni negativni LIBOR šteje, kot da je enak 0, mora banka upoštevati negativni LIBOR in torej znižati obresti.
EURIBOR
EURIBOR je kratica za »Euro Interbank Offered Rate« in pomeni povprečno obrestno mero, po kateri je v evro območju ena banka pripravljena posoditi drugi banki določen znesek denarja za določeno obdobje. EURIBOR se običajno ugotavlja na vsakih 6 mesecev (6M EURIBOR) ali 12 mesecev (12M EURIBOR) in se običajno odčita dva delovna dneva pred upoštevanjem v izračunu obroka. Višina EURIBOR (npr. 6M ali 12M) se razlikuje – 12M je običajno višji od 6M. Ob ugotovitvi višine EURIBOR ta ostane nespremenjen do naslednjega odčitavanja (torej 6 ali 12 mesecev).
Pribitek
Pribitek je poleg referenčne obrestne mere (EURIBOR ali LIBOR) sestavni del variabilne oz. spremenljive obrestne mere kredita in se prišteje k referenčni obrestni meri. V primeru, da je referenčna obrestna mera npr. 2%, pribitek pa 1,5%, je obrestna mera kredita 3,5%. Pribitek je plačilo oz. marža banke, ki nam posodi denar.
Ročnost kredita
Ročnost kredita je obdobje od sklenitve kreditne pogodbe do plačila zadnjega obroka kredita. Daljša kot je ročnost določenega zneska kredita, manjši je obrok glavnice, vendar pa je skupni znesek obresti pri enaki višini kredita višji pri kreditu z daljšo ročnostjo kot pri kreditu s krajšo ročnostjo. Dolgoročne kredite je zato lažje odplačevati, a so za kreditojemalca dražji od kratkoročnih kreditov.
Anuiteta
Anuiteta je znesek, s katerim kreditojemalec odplačuje kredit v določenem časovnem obdobju in je sestavljen iz dela glavnice ter pripadajočih obresti. Mesečna anuiteta je mesečni obrok.
Amortizacijski načrt
Amortizacijski načrt je načrt odplačevanja kredita. Pripravljen je v obliki tabele, ki prikazuje odplačevanje posojila skozi odplačilno dobo po obrokih. Za vsak obrok so izračunane obresti, vsota obroka ter preostanek glavnice. Amortizacijski načrt je pripravljen na osnovi predpostavljanja obrestne mere, saj ni mogoče predvideti, kakšna bo obrestna mera v prihodnosti, če ta ni fiksna. Amortizacijski načrti, ki smo jih kreditojemalci prejeli ob podpisu pogodbe, so bili preračunani na idealen scenarij, v skladu s prepričevanjem banke, da razmerje med EUR in CHF ne bo nihalo za več kot par procentov.
Menjalni tečaj
Menjalni tečaj je tečaj menjave valut in pomeni razmerje med vrednostma dveh valut. Poznamo različne tečaje (npr. referenčni tečaj Banke Slovenije, prodajni in nakupni tečaj posamezne banke). Pri kreditih v CHF banke pogosto (neupravičeno) služijo tudi s storitvijo menjave valut, saj bi bilo treba kredit v CHF tudi vračati v CHF. Banka pa običajno preračuna mesečni obrok kredita v EUR po prodajnem tečaju banke, ki je za kreditojemalca najbolj neugoden. Do menjave valut pri tem ne pride, saj nam banka ne proda švicarskih frankov, ampak samo preračunava evre glede na trenutni tečaj CHF:EUR. Banka ob najetju kredita le-tega izplača v EUR po referenčnem tečaju Banke Slovenije, odplačila oziroma obroke pa preračunava po prodajnem tečaju, kot ga sama določi, kar pomeni, da s tem posredno tudi določa višino dejanskega dolga.
Valutna klavzula – opredelitev v 2. členu ZPotK-2 (Uradni list RS, št. 77/16)
Kredit v tuji valuti je kreditna pogodba, pri kateri je kredit obračunan v valuti:
ki ni valuta, v kateri potrošnik ob oceni kreditne sposobnosti prejema dohodek ali ima sredstva, iz katerih se bo odplačeval kredit, ali
ki ni valuta države članice, v kateri ima potrošnik ob sklenitvi kreditne pogodbe stalno prebivališče.
Valutno tveganje
Kot lahko preberemo v spletnem Finančnem slovarju, je valutno tveganje finančno tveganje in pomeni nevarnost pred finančno izgubo zaradi sprememb vrednosti ene valute v primerjavi z drugo. Razmerje med vrednostma dveh valut imenujemo valutni ali devizni tečaj. Po prepričanju Združenja Frank kreditojemalci v CHF o valutnem tveganjem nismo bili poučeni na način, ki bi prikazal vse razsežnosti tveganja ali pa o tveganju sploh nismo bili poučeni. Podjetja in banke se proti valutnemu tveganju lahko na različne načine zaščitijo in zavarujejo, medtem ko zaščita pred valutnim tveganjem za potrošnike v Sloveniji ni na voljo (v Avstriji na primer je).
Obrestno tveganje
Obrestno tveganje je tveganje zaradi spremembe obrestne mere kredita, če je obrestna mera kredita spremenljiva (EURIBOR ali LIBOR + pribitek). V primeru zvišanja EURIBOR ali LIBOR se skupna obrestna mera kredita lahko poviša, kar pomeni, da je potrebno plačati višje obresti. Obrestnemu tveganju se je mogoče izogniti tako, da se najame kredit s fiksno obrestno mero, ki pa je (vsaj ob najetju kredita) višja od spremenljive obrestne mere.
Konverzija
Konverzija pomeni spremembo valute kredita, ki je zdaj švicarski frank (CHF), v evro (EUR). Lahko se izvede a) s sklenitvijo dodatka k obstoječi kreditni pogodbi, s katerim se izposojena vsota (glavnica) preračuna iz CHF v EUR ali b) s sklenitvijo nove kreditne pogodbe v EUR, s katero se poplača obstoječi kredit v CHF. V obeh primerih se za konverzijo uporabi tečaj menjave EUR:CHF, kot velja na dan konverzije. Za ilustracijo: leta 2007 sem najel za 100.000 CHF kredita in na bančni račun prejel 60.000 EUR. Odplačujem 8 let in sem odplačal 30.000 CHF, torej dolgujem še 70.000 CHF. V primeru, da je tečaj menjave 1:1, to pomeni, da banki dolgujem še 70.000 EUR, čeprav sem jih prejel le 60.000 EUR, ob tem pa sem 8 let vsak mesec redno plačeval obroke. Prednost konverzije je v tem, da ne tvegamo še nadaljnjega porasta glavnice v prihodnosti, če bi se CHF v prihodnosti še bolj okrepil nasproti EUR. Seveda se nam tudi v primeru konverzije kredita v EUR lahko v prihodnosti zvišajo mesečni obroki, če pride do povišanja obrestne mere EURIBOR. Slabost konverzije je v tem, da s konverzijo po trenutnem tečaju kreditojemalec utrpi izgubo dosedanjih plačil zaradi spremembe tečaja, kot je opisano v zgornjem primeru, za banko pa je ta izguba čisti dobiček. Banke zato ponujajo konverzije brez dodatnih stroškov, ponudba je v nekaterih bankah časovno omejena.
Moratorij
Moratorij pomeni mirovanje oziroma odlog odplačila glavnice kredita. Ob vsakem obroku oziroma anuiteti se odplača tako del glavnice kot del obresti. Predmet moratorija je običajno le glavnica kredita, zato je v obdobju moratorija potrebno še naprej plačevati obresti, ki v začetku ročnosti kredita predstavljajo večji del mesečnega obroka. Za moratorij je smiselno zaprositi v primeru izgube zaposlitve ali zmanjšanja dohodkov, da se v vmesnem času poišče ustrezna rešitev in da banka ne prične s postopkom odpovedi kreditne pogodbe in izvršbe oziroma deložacije v primeru stanovanjskih kreditov. Banke ponavadi odobrijo moratorij, če kreditojemalec izgubi zaposlitev ali dohodke, ni pa to nujni pogoj za odobritev. Pri kreditu z valutno klavzulo v CHF bi bil moratorij smiseln tudi v primeru, da bi z gotovostjo vedeli, da se bo v času do izteka moratorija EUR nasproti CHF bistveno okrepil, kar pomeni, da bi se glavnica ponovno odplačevala po ugodnejšem tečaju. Vendar potrošniki ne razpolagamo z notranjimi informacijami o dogajanju na valutnem trgu, ki jih imajo banke, zato bi bilo zanašanje na to tvegano in špekulantsko. Slabost moratorija je v tem, da je zaradi mirovanja plačila glavnice le-to po izteku moratorija potrebno odplačati v krajšem času – če npr. traja kredit 5 let in je od tega 1 leto moratorija, je potrebno kredit odplačati v 4 letih namesto v 5 letih. Z odobritvijo moratorija so običajno povezani tudi stroški. Banka za obdobje moratorija včasih zaračuna višje obresti kot sicer, zato se je o konkretnih pogojih moratorija treba natančno poučiti.
Podaljšanje ročnosti kredita
Banka običajno odobri podaljšanje ročnosti kredita le do določene starosti kreditojemalca (npr. pri starosti 60 let nam banka kredita, ki zapade čez 15 let, ne bo želela podaljšati še za 5 let). S podaljšanjem ročnosti so ponavadi povezani stroški (strošek odobritve in strošek notarja zaradi sprememb pri vpisu hipoteke v zemljiški knjigi).
Vinkulacija
Pri hipotekarnem posojilu želi hipotekarni upnik (banka) ohraniti vrednost nepremičnine, ki je predmet hipoteke, in preprečiti škodo. Zato hipotekarni upnik (banka) zahteva zavarovanje nepremičnine in vinkulacijo. Tako obdrži nadzor nad izplačilom zavarovalnine, če pride do škode, katere povračilo se uveljavlja pri zavarovalnici. Sklenitev zavarovalne pogodbe z vinkulacijo zahteva banka in ne zavarovalnica. Vinkulacija je torej vnaprej podana izjava zavarovanca (v našem primeru kreditojemalca), da soglaša s prenosom pravic iz svoje zavarovalne police na drugo osebo. Zavarovalnica bo zato v primeru zavarovane škode na nepremičnini izplačala zavarovalnino banki (vinkulantu) oziroma je ne bo izplačala zavarovancu/kreditojemalcu brez pisne privolitve banke.
Združenje bank Slovenije
Združenje bank Slovenije (ZBS) je gospodarsko interesno združenje, ki so ga ustanovile in katerega članice so vse slovenske banke. Cilj ZBS naj bi bilo predvsem pospeševanje dejavnosti članic, izboljšanje rezultatov bančne dejavnosti in uveljavljanje dobrih poslovnih običajev in poslovne etike. V praksi ZBS predvsem zastopa interese članic, kar je tudi poglavitna dejavnost združenja, opredeljena v aktu o ustanovitvi ZBS. Več o Združenju bank Slovenije si lahko preberete na http://www.zbs-giz.si/.
SISBON
SISBON je informacijski sistem, ki so ga vzpostavile slovenske banke in je namenjen izmenjavi informacij o kreditni sposobnosti fizičnih oseb. Vsi krediti, varčevanja, transakcijski računi in z njimi povezani dogodki se v SISBON-u beležijo. Banka ima ob sklenitvi novega kredita možnost vpogleda v SISBON, da se prepriča o kreditni sposobnosti kreditojemalca. Morebitne zamude s plačevanjem kredita se prav tako beležijo v SISBON-u in vplivajo na oceno kreditojemalčeve kreditne sposobnosti. Tudi potrošnik ima pravico kadarkoli preveriti v svoje podatke v SISBON-u. Zahtevo lahko poda pri svoji banki ali pa vpogleda sam na spletni strani SISBON-a, za kar potrebuje ustrezen digitalni certifikat (npr. SIGEN-CA). Več na www.sisbon.si.
Špekulant
Spletni Finančni slovar opredeljuje, da je špekulant »oseba, ki se ukvarja s špekulativnim investiranjem. Kot beseda že sugerira, špekulant špekulira z dogodki na kapitalskih trgih in s tem poskuša ustvariti dobiček. Običajno špekulanti trgujejo s surovinami, obveznicami, delnicami ali drugimi finančnimi instrumenti, ki nosijo nadpovprečno tveganje ter tudi možnost nadpovprečnih donosov. Najpogostejši med temi so izvedeni finančni instrumenti (npr. opcije in terminske pogodbe). V pričakovanju bodočih tržnih trendov, špekulanti kratkoročno vstopajo na trg z upanjem po hitrem in visokem zaslužku.
Špekulanti so ponavadi sofisticirani in tveganju naklonjeni vlagatelji (risk lovers), ki imajo globlji vpogled v trg na katerem vlagajo svoja finančna sredstva. Nikoli ne razmišljajo dolgoročno, temveč so zainteresirani le za kratkoročni zaslužek, ki izhaja iz pričakovane spremembe pri cenah na trgu. Njihova pričakovanja so večinoma utemeljena na ekonomskih in političnih podatkih in objavah.« (Finančni slovar)
V Združenju Frank ostro nasprotujemo označevanju kreditojemalcev z valutno klavzulo v CHF za špekulante, saj smo večinoma najeli dolgoročne stanovanjske kredite, ki so nam jih banke vneto ponujale kot ugodnejšo možnost v primerjavi s krediti v evrih zaradi nižje obrestne mere in nikakor ne zaradi ugodnega razmerja med EUR in CHF in s tem povezanega morebitnega špekulantskega zaslužka.
