Naročnik:Združenje Frank,ki ga zastopa predsednik društva g. Aleš Majcenovič
Izvajalec: BB SVETOVANJE, poslovno svetovanje, Borut Bratina, s.p.
Zadeva: Strokovno pravno mnenje v zvezi z vsebino in uporabo predhodne odločbe Sodišča Evropske unije v zadevi C-26/13 v primeru kreditojemalcev v Republiki Sloveniji.
Datum : 03.03.2015
S T R O K O V N O P R A V N O M N E N J E
v zvezi z uporabo in vsebino predhodne odločbe Sodišča Evropske unije v zadevi C-26/13 v primeru kreditojemalcev v Republiki Sloveniji.
- PREDMET MNENJA
- Na podlagi naročila, ki sem ga prejel s strani naročnika, sem pripravil strokovno pravno mnenje[1] v zvezi z vsebino in uporabo predhodne odločbe Sodišča Evropske unije v zadevi C-26/13 v primeru kreditojemalcev v Republiki Sloveniji.
- ZASTAVLJENO VPRAŠANJE
- Kakšne so ugotovitve iz predhodne odločbe Sodišča Evropske unije v zadevi C-26/13 (v nadaljevanju: predhodna odločba) in ali so uporabljive tudi za primer kreditojemalcev v Republiki Sloveniji.
- ODGOVOR
Uvodoma je treba poudariti, da Sodišče Evropske unije s predhodno odločbo ne odloči o nacionalnem sporu. Gre za razlago prava Unije ali veljavnosti aktov Unije, o katerem Sodišče Evropske unije odloči na predlog sodišča držav članic. Nacionalno sodišče, ki je vprašanje postavilo, pa mora nato rešiti zadevo v skladu z odločbo Sodišča. Ta pa je enako zavezujoča tudi za druga nacionalna sodišča, ki obravnavajo podoben problem, kar je na slovenskem prostoru jasno potrdilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije.[2]
Ključno vprašanje je torej, ali primeri kreditojemalcev v Republiki Sloveniji predstavljajo podoben problem tistemu, v okviru katerega je Sodišče Evropske unije izdalo predhodno odločbo in je zaradi tega treba določbe Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju: Direktiva) uporabiti enako, kot izhaja iz predmetne predhodne odločbe.
V primeru, v okviru katerega je bila predhodna odločba izdana je šlo za to, da sta kreditojemalca sklenila kreditno pogodbo, kjer je obračun vezan na uporabo tuje valute. Banka je dala kredit v višini 14,4 milijone Forintov (HUF) cca. 47.000 Eurov (EUR). Kreditna pogodba pa je predvidevala, da se znesek kredita v Švicarskih Frankih (CHF) določi s strani banke (na podlagi nakupnega menjalnega tečaja banke) na dan izplačila kredita kreditojemalcema.[3] Znesek kredita je tako bil določen na cca. 94.000 CHF. Znesek mesečnega obroka v HUF pa se bi na drugi strani računal na podlagi vrednosti CHF, ki jo določi banka, na dan pred zapadlostjo obroka. Prav slednjo klavzulo sta kreditojemalca na sodišču izpodbijala, saj bi naj bil tak pogoj nedovoljen oz. nepošten (naj bi imel znake zlorabe; nem. »Mißbräuchlich«). V tem okviru je bilo Sodišču Evropske unije zastavljeno predhodno vprašanje.
- odstavek 4. člena Direktive namreč določa, da ocena nedovoljenosti pogojev ne sme biti povezana niti z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe niti z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjane storitve ali blago, če so pogoji v jasnem, razumljivem jeziku. Pomeni torej, da omenjena izključitev ocene nedovoljenosti oziroma nepoštenosti pogojev ne pride v poštev, če pogoji niso jasni in razumljivi (točka 61 predhodne odločbe; isto izhaja tudi iz sodbe Caja de Ahorros y Monte de Piedad de Madrid, EU:C:2010:309, točka 39).
Po navedbah kreditojemalcev, bi naj zgoraj omenjeni pogoj, s tem da banki omogoča, da izračuna mesečni obrok, ki ga je treba plačati, na podlagi prodajnega menjalnega tečaja tuje valute banke, medtem ko slednja znesek izplačanega posojila določi na podlagi nakupnega menjalnega tečaja te družbe za to valuto, daje tej banki enostransko in neutemeljeno prednost.
Kratko o postopku pred madžarskimi sodišči:
Kreditojemalca sta vložila tožbo, kateri je prvostopenjsko sodišče ugodilo. Ta sodba je bila nato v pritožbenem postopku potrjena. Pritožbeno sodišče je v sodbi med drugim menilo, da pri takem posojilu, kot je to, ki je predmet spora, ki ga obravnava, banka stranki ni dala na voljo tuje valute. Po drugi strani pa je ugotovilo, da je banka znesek mesečnega obroka, ki je določen v HUF, vezala na tekoči tečaj CHF, da bi znesek odplačil posojila, izplačanega v HUF, indeksirala. Banka naj posojilojemalcema ne bi zagotovila nobene finančne storitve, povezane z nakupom ali prodajo tuje valute, zato za odplačilo posojila ne sme uporabiti menjalnega tečaja, ki je drugačen od tistega, ki ga je uporabila za izplačilo posojila, kot protidajatev za navidezno storitev. To sodišče je menilo še, da ta določba ni niti jasna niti razumljiva, ker iz nje ni razvidno, zakaj je upravičeno drugačno obračunavanje posojila glede na to, ali gre za njegovo izplačilo ali njegovo odplačevanje.
Banka je nato pri predložitvenem sodišču vložila pritožbo zoper sodbo, izdano v pritožbenem postopku. Med drugim je trdila, da sporna določba, ker ji omogoča prihodek, ki je protidajatev za posojilo v tuji valuti, ki ga dobijo posojilojemalci, in je namenjen pokrivanju stroškov kreditne institucije pri nakupu tujih valut na trgu, spada na področje uporabe izjeme iz člena 209(4) madžarskega civilnega zakonika, zato ni mogoče presojati njene domnevne nepoštenosti na podlagi člena 209(1) tega zakonika.
Posojilojemalca sta trdila, da je treba opraviti tako presojo. V zvezi s tem sta navedla, da se banka v razmerju do njiju ne more sklicevati na okoliščine delovanja bank in nanju prenesti stroškov tega delovanja, saj bi to pomenilo mešanje prihodkov banke in odobrenega posojila. Posojilojemalca naj bi s tem, da sta sklenila posojilno pogodbo, sprejela sprostitev zneska v domači valuti, torej v madžarskih forintih. Poleg tega naj sporna določba ne bi bila jasna.
V tem primeru so Sodišču Evropske unije bila zastavljena naslednja vprašanja:
„1. Ali je treba člen 4(2) Direktive [93/13] razlagati tako, da je pogodbeni pogoj v zvezi z menjalnim tečajem, ki ni bil posamično dogovorjen, v primeru posojila, ki je izraženo v tuji valuti, vendar je v resnici izplačano v nacionalni valuti, in ki ga mora posojilojemalec vrniti izključno v nacionalni valuti, zajet s pojmom ‚opredelitve glavnega predmeta pogodbe‘?
Če ni tako, ali je treba na podlagi drugega dela člena 4(2) Direktive [93/13] šteti, da je razlika med nakupnim in prodajnim menjalnim tečajem plačilo, katerega enakovrednosti z opravljeno storitvijo ni mogoče analizirati z vidika njegove nepoštenosti? Ali je v zvezi s tem kakor koli upoštevno vprašanje, ali je bila menjava valut med finančno institucijo in potrošnikom dejansko opravljena?
- Če je treba člen 4(2) Direktive 93/13 razlagati tako, da lahko nacionalno sodišče ne glede na določbe nacionalnega prava preveri tudi nepoštenost pogodbenih pogojev, na katere se nanaša navedeni člen, in sicer glede tega, če navedeni pogoji niso jasni in razumljivi, ali ta zadnja zahteva pomeni, da morajo biti pogodbeni pogoji za potrošnika slovnično jasni in razumljivi ali pa morajo biti poleg tega jasni in razumljivi tudi ekonomski razlogi za uporabo pogodbenega pogoja ter njegova zveza z drugimi pogodbenimi določili?
- Ali je treba člen 6(1) Direktive 93/13 in točko 73 sodbe [Banco Español de Crédito, EU:C:2012:349] razlagati tako, da nacionalno sodišče ne more v korist potrošnika sanirati neveljavnosti nepoštenega pogoja, ki je del splošnih pogojev pogodbe o potrošniškem posojilu, tako da bi zadevni pogodbeni pogoj spremenilo in dopolnilo pogodbo, niti če pogodbe, če ne bi tako ravnalo, v primeru črtanja navedenega pogoja na podlagi preostalih določil ne bi bilo mogoče izvršiti? Ali je v zvezi s tem upoštevno to, da nacionalno pravo vsebuje dispozitivno določbo, ki ob neobstoju neveljavnega pogoja ureja zadevno pravno vprašanje?“[4]
Sodišče Evropske unije se je glede vsega navedenega opredelilo.
In sicer je glede glavnega predmeta in izjeme od ocene nedovoljenosti pogojev pogodbe zavzelo stališče, da je treba to opredelitev gledati zelo ozko. Pogoji, ki so pomožni v primerjavi s pogoji, ki določajo bistvo pogodbenega razmerja, ne morejo biti zajeti s pojmom „glavni predmet pogodbe“ v smislu Direktive (točka 50 predhodne odločbe). Nacionalno sodišče naj glede na naravo, splošno sistematiko in določbe posojilne pogodbe ter njene pravne in dejanske okoliščine presodi, ali je določba, ki določa menjalni tečaj, kar zadeva mesečne obroke, bistveni element dajatve dolžnika, ki je odplačilo zneska, ki mu ga je posodil posojilodajalec (točka 51 prehodne odločbe). Drugi odstavek 4. člena Direktive pa se prav tako nanaša na pogoje v zvezi z „ustreznostjo […] cen[e] in plačil[a] za izmenjane storitve ali blago“ ali, kot je navedeno v devetnajsti uvodni izjavi Direktive, na pogoje, ki „opisujejo […] razmerje med kakovostjo in ceno dobavljenega blaga ali storitev“ (točka 52 predhodne odločbe). Sodišče prav tako poudari, da je obseg te druge skupine pogojev, ki ne morejo biti predmet ocene morebitne nepoštenosti, omejen, saj se ta izključitev nanaša zgolj na ustreznost določene cene ali plačila za izmenjane storitve ali blago (točka 54 predhodne odločbe) in dalje opozori tudi že zavzeto stališče v zadevi EU:C:2012:242, točka 23, da izključitev ne velja za pogoj, ki se nanaša na metodo spreminjana cene storitev, ki se zagotavljajo potrošniku. Sodišče je poudarilo, da je v obravnavanem primeru treba pojasniti, da izključitve ocene nepoštenosti pogoja, ki je omejena na ustreznost cene in plačila za izmenjano storitev ali blago, ni mogoče uporabiti v primeru izpodbijanja razlike med prodajnim menjalnim tečajem tuje valute, ki se na podlagi tega pogoja uporabi za izračun odplačil, in nakupnim menjalnim tečajem te valute, ki se uporabi na podlagi drugih pogojev posojilne pogodbe za izračun zneska izplačanega posojila (točka 58 predhodne odločbe).
Pri vprašanju ali je treba 2. odstavek 4. člena Direktive razlagati tako, da zahteva, in sicer da mora biti pogodbeni pogoj jasen in razumljiv, pomeni ne samo, da mora biti zadevni pogodbeni pogoj za potrošnika slovnično jasen in razumljiv, ampak tudi, da so za tega istega potrošnika jasni in razumljivi ekonomski razlogi za uporabo pogodbenega pogoja ter njegova zveza z drugimi pogodbenimi določili je sodišče jasno zavzelo stališče, ki bo predstavljeno v nadaljevanju.
Najprej je opozorilo na to, da mora nacionalno sodišče, ki odloča o sporu, ki poteka izključno med posamezniki, pri uporabi predpisov notranjega prava upoštevati vsa pravila nacionalnega prava in jih razlagati, kolikor je to najbolj mogoče, v smislu besedila in namena direktive, ki se uporabi, da bi tako prišlo do rešitve, ki je v skladu z njenim ciljem (glej zlasti sodbo OSA, C‑351/12, EU:C:2014:110, točka 44). V tem okviru pa ima to načelo skladne razlage nacionalnega prava nekatere omejitve. Tako je obveznost nacionalnega sodišča, da se pri razlagi in uporabi upoštevnih pravil nacionalnega prava opre na vsebino direktive, omejena s splošnimi pravnimi načeli in ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem (glej zlasti sodbo OSA, EU:C:2014:110, točka 45). (točka 64 in 65 predhodne odločbe).
V zvezi s tem je treba opozoriti tudi na zahtevo iz 5. člena Direktive, ki določa, da morajo biti pisni pogodbeni pogoji „vedno“ sestavljeni v jasnem, razumljivem jeziku, prav tako pa je v dvajseti uvodni izjavi Direktive v zvezi s tem navedeno, da mora potrošnik dejansko imeti možnost seznaniti se z vsemi pogodbenimi pogoji. Sodišče pa je glede omenjenega 5. člena že presodilo, da je za potrošnika bistveno, da je pred sklenitvijo pogodbe seznanjen s pogodbenimi pogoji in posledicami navedene sklenitve. Potrošnik se med drugim na podlagi te seznanitve odloči, ali se želi pogodbeno zavezati s pogoji, ki jih je predhodno sestavil prodajalec oziroma ponudnik (glej sodbo RWE Vertrieb, EU:C:2013:180, točka 44) (točka 70 predhodne odločbe).
Zahteve po transparentnosti pogodbenih pogojev po mnenju sodišča, torej ni mogoče zožiti zgolj na njihovo formalno in slovnično razumljivost, temveč ravno nasprotno, treba jo je razlagati široko, saj, kot je poudarjeno že v točki 39 predhodne odločbe, sistem varstva, ki je uveljavljen z Direktivo, temelji na ugotovitvi, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede, med drugim, ravni obveščenosti.
Pogoj, ki omogoča banki, da izračuna višino mesečnih obrokov, ki jih mora plačati potrošnik, na podlagi prodajnega menjalnega tečaja tuje valute tega prodajalca ali ponudnika, zaradi česar se lahko stroški finančne storitve, ki jih nosi potrošnik, očitno neomejeno povečajo, je iz 3. in 5. člena Direktive in točk 1(j) in (l) ter 2(b) in (d) priloge k Direktivi razvidno, da je za spoštovanje zahtev transparentnosti bistveno, ali so v posojilni pogodbi transparentno navedeni razlog in značilnosti mehanizma konverzije tuje valute ter zveza med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji o izplačilu posojila, tako da lahko potrošnik na podlagi natančnih in razumljivih pogojev oceni ekonomske posledice, ki iz tega zanj izhajajo (glej po analogiji zgoraj navedeno sodbo RWE Vertrieb, EU:C:2013:180, točka 49). (Točka 73 predhodne odločbe).
Nacionalno sodišče mora torej ugotoviti, ali je bil glede na vse upoštevne dejanske okoliščine, ki vključujejo oglase in informacije, ki jih je posojilodajalec predložil v okviru pogajanj za posojilno pogodbo, povprečni potrošnik, normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z razliko med prodajnim menjalnim tečajem in nakupnim menjalnim tečajem tuje valute, ki je običajna na trgu vrednostnih papirjev, ampak tudi zmožen oceniti zanj morda pomembne ekonomske posledice uporabe prodajnega menjalnega tečaja za izračun obrokov odplačila, ki jih bo v končni fazi dolgoval, in torej celoten strošek posojila.
Glede na vse navedeno, je sodišče končno ugotovilo, da je treba 2. odstavek 4. člena Direktive razlagati tako, da glede pogodbenega pogoja, kot je ta v postopku v glavni stvari, zahteva, da mora biti pogodbeni pogoj sestavljen v jasnem, razumljivem jeziku, pomeni ne samo, da mora biti zadevni pogodbeni pogoj za potrošnika slovnično razumljiv, ampak tudi, da sta v pogodbi transparentno pojasnjena konkretno delovanje mehanizma konverzije tuje valute, na katerega se nanaša zadevni pogoj, ter zveza med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji o izplačilu posojila, tako da lahko ta potrošnik na podlagi natančnih in razumljivih meril oceni ekonomske posledice, ki iz tega zanj izhajajo. (točka 75 predhodne odločbe).
Glede zadnjega vprašanja, kako je treba razumeti oziroma uporabiti 1. odstavek 6. člena Direktive, ki pravi, da države članice določijo, da nedovoljeni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih pogojev, je sodišče odločilo , da v primerih, v katerih pogodba, sklenjena med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, po črtanju nepoštenega pogoja ne more več obstajati, razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalnemu pravilu, ki nacionalnemu sodišču omogoča, da sanira ničnost tega pogoja tako, da ga nadomesti z dispozitivno nacionalno določbo. Namreč, če v okoliščinah, kakršne so bile v konkretnem primeru, nepoštenega pogoja ne bi bilo dovoljeno nadomestiti z dispozitivno določbo in bi moral sodnik ugotoviti ničnost celotne pogodbe, pa bi to za potrošnika lahko pomenilo izredno škodljive posledice, tako da bi bil lahko ogrožen odvračalni učinek ugotovitve ničnosti pogodbe. Posledica take ničnosti je načeloma takojšnja izterljivost preostanka dolgovanega zneska posojila, višina katerega lahko presega finančno zmožnost potrošnika, tako da je kaznovan slednji, in ne posojilodajalec, ki zato ni odvrnjen od določitve takih pogojev v pogodbah, ki jih ponuja. Slednje pa ni sprejemljivo.
Brez vprašanj naslovljenih na Sodišče Evropske unije pa je zadeve rešila Avstrijska praksa, kjer je Vrhovno sodišče Avstrije spoznalo odgovornost banke zaradi nezadostnega izpolnjevanja svojih pojasnjevalnih dolžnosti glede rizikov pri kreditih, v katerih je obračun vezan na vrednost tuje valute (glej sodbo opr. 8Ob 66/12 z dne 05.04.2013).
- SKLEPNO
- Predhodna odločba Sodišča Evropske skupnosti je povsem jasna glede namena ureditve in duha, v katerem je treba razlagati določbe Direktive in posledično določbe ostalih predpisov, ki urejajo predmetno tematiko. Še več pa je nedvomno, da je treba pri teh pogodbah varovati interese šibkejše stranke, ki je v teh primerih vedno kreditojemalec.
- Slovenska sodišča ne samo, da lahko upoštevajo predmetno predhodno odločbo, ampak so k temu zavezana, kar je jasno potrdilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije.[5]
- Glede na dejstvo, da Direktiva zavezuje tudi Republiko Slovenijo, kot državo članico ter številne določbe v slovenski zakonodaji in ostalih predpisih, ki urejajo predmetno tematiko, varstvo potrošnikov ter nadzorujejo nepoštene pogodbene pogoje, kot so npr.: 5. člen Obligacijskega zakonika (načelo vestnosti in poštenja); 9. Točka 1. Odstavka 7. člena Zakona o potrošniških kreditih[6]; točka 2.4. Bančnega kodeksa (2011) – Kodeks poslovne etike članic Združenja bank Slovenije)[7] ter vsakokratnih etičnih kodeksov posameznih bank itd., je mogoče decidirano trditi, da bi v podobnih primerih tudi v primeru slovenskih kreditojemalcev, ki so sklenili kreditne pogodbe, v katerih je obračun vezan na vrednost tuje valute, bili zaključki smiselno identični tem, ki izhajajo iz predhodne odločbe Sodišča Evropske unije.
- Zaradi že navedenega v začetnem delu tega mnenja pa tudi ni dvomov, da razlaga predpisov Evropske unije s strani Sodišča Evropske unije veže tudi slovenska sodišča, ki morajo nacionalno predpise razlagati izključno v okvirih, ki jih je postavilo Sodišče Evropske unije.
- Natančnejša opredelitev do pogodb konkretnih kreditojemalcev v Republiki Sloveniji ni mogoča, saj je treba vsako pogodbo oziroma smiselno enake pregledati od primera do primera.
_____________________________________________________________________
Prof. dr. Borut Bratina Miha Bratina, LL.M
[1] Predmetno strokovno pravno mnenje ter v njem izražena stališča so izdelana na temelju skrbne analize in presoje obravnavanih vprašanj. Izraža zgolj in izključno mnenje izvajalca in temelji na njegovem najboljšem strokovnem znanju. Predmetno mnenje izraža izključno stališče izvajalca, ne pomeni pa uradnega mnenja ali navodila oziroma nasveta za konkretno delovanje. V skladu s tem izvajalec ne prevzema nobenih tveganj, povezanih z uporabo predmetnega mnenja s strani naročnika ter ne izključuje možnosti drugačnih pravnih razlag, stališč in sodb povezanih s predmetnimi odgovori.
Pravno mnenje (stališče) je namenjeno izključno naročniku, ki ga brez izvajalčevega posebnega dovoljenja ne sme predati tretjim osebam ter je omejeno na vprašanja, ki jih obravnava, zato le-tega in zaključkov ni mogoče širiti na vprašanja, ki jih mnenje izrecno ne obravnava.
Pri sestavi mnenja (stališč) avtor ni bil podvrženi nikakršnim vplivom. Naročnik in plačnik mnenja prav tako ni pogojeval plačila storitve z vsebino ugotovitev ali zaključki, ki iz mnenja izhajajo.
[2] Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. X Ips 31/2013 z dne 11.06.2014.
[3] Znesek odobrenega posojila skupaj z dogovorjenimi obrestmi, stroški obdelave ter zamudne obresti in drugi stroški se določijo v tuji valuti po izplačilu posojila
[4] Tako izhaja iz predhodne odločbe.
[5] Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. X Ips 31/2013 z dne 11.06.2014.
[6] ”Pisna pogodba mora v enostavnem in razumljivem besedilu določati: … Pri kreditnih pogodbah, kjer je obračun vezan na uporabo tuje valute, navedbo tuje valute in vrsto tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti, in opozorilo, da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo tudi predvideni zneski posameznih plačil.”
[7] Zaposleni v članicah Združenja bank Slovenije morajo še posebno visoka stopnjo vestnosti in skrbnosti kazati pri svetovanju strankam na področju finančnih instrumentov.
