Avtor: Anela Kuburaš
Prevod: Frenk Bogataj
Banke so med letoma 2007 in 2014, v času ko so hrvaško gospodarstvo in prebivalci masovno ekonomsko propadali, ustvarile 23,92 milijard kun neto dobička, opozarjata ekonomista.
So se banke dejansko zadolžile v frankih? Guverner Vujičić trdi, da so se, a sta profesorja z Ekonomske fakultete Ivan Lovrinović in Drago Jakovčević, ki sta še leta 2012 opozarjala, da so takšne trditve netočne, sedaj predstavila dokaze, da se niso.
Na kratko, banke so se v tej valuti zadolžile le za del kredita, vse ostalo pa so špekulativne operacije, ki jih običajni smrtniki težko razumejo. Poenostavljeno: banke praviloma niso najemale frankov, a so vrednost kreditov izkazovale v tej valuti. Situacijo lahko »pokrijejo« s knjigovodskimi načini, celotno tveganje pa so prevalili na stranke. Ekonomista sta celoten mehanizem bankirske prevare pojasnila na sredini tiskovni konferenci.
Frank ni vstopil v hrvaški bančni sistem z denarnim tokom.
»Do četrtega kvartala 2008 so banke odobrile skupno 39,3 milijarde kun kreditov z valutno klavzulo v CHF iz virov, ki predstavljajo 11,7 milijard kun prejetih kreditov in depozitov v CHF. Odprta pozicija za pokritje izpostavljenosti v švicarskih frankih je bila 27,6 milijard kun (70,2 %). Zaradi tega je banka sklenila terminski posel v približni višini te vrednosti. Torej, banke so najprej ustvarile produkt v švicarskih frankih, ga prodale državljanom in šele kasneje uravnavale ravnotežje pozicij. Nadalje, do konca leta 2014 je bilo stanje odobrenih kreditov z valutno klavzulo v švicarskih frankih 22,3 milijarde kun, prejeti depoziti in krediti pa so znašali 15,8 milijarde kun. Tako je odprta devizna pozicija za pokritje v švicarskih frankih znašala 6,5 milijard kun, ki so bile pokrite na enak način. Glede na to je jasno, da švicarski frank ni vstopil v hrvaški bančni sistem z denarnim tokom, banke se niso efektivno zadolžile v švicarskih frankih, niti ni sledila njihova prodaja oz. konverzija v kune v tisti vrednosti, v kateri so banke zadolžile državljane.
Na kratko, razliko so banke pokrile s špekulativnimi posli na terminskih trgih, tveganje in izgube špekulacij pa so prevalile na kreditojemalce. Dolžniki so tako, ne po svoji volji, postali soudeleženci v rizičnih špekulativnih poslih na tujih trgih kapitala, poraženci in žrtve valutnih vojn. Špekulacije so dovoljene v lastnem imenu in za lasten račun institucije, nikakor pa ne na škodo strank, ki kot najemniki kreditov o izvedenih finančnih instrumentih (derivatih) ne morejo vedeti ničesar, niti razumeti, kako se z njimi trguje.
Izguba hrvaških bank v višini 3,3 mrd kun je dobiček njihovih matičnih bank
Ljubo Jurčić je jasen: »To je čista matematika in ona dva sta prava strokovnjaka.« Jakovčević je vodja katedre za finance Ekonomske fakultete v Zagrebu, bil je tudi član uprave banke Convest, član nadzornega sveta Hrvaške poštne banke, delal je v Osiguranju Zagreb ter kot izvršni direktor banke Croatia. Nekaj let je služboval tudi pri INA Naftaplinu, IKEI ter v nekem revizijskem podjetju. Izpopolnjeval se je v ZDA, na Madžarskem, Češkem, Irskem, v Franciji …Glavna interesna področja analitika Ivana Lovrinovića pa so monetarna politika, mednarodno finančno upravljanje, monetarna politika EU in investicijsko bančništvo, nekaj časa pa je bil dekan Ekonomske fakultete. Je tudi avtor knjige Globalne finance, v kateri je obdelal vse najpomembnejše probleme mednarodne ekonomije in financ, deviznim tečajem, trgom in upravljanju z valutnimi riziki pa je namenil polovico knjige. Banke so ekonomista napadle prav zaradi njune neoporečne strokovnosti. Ni namreč enako, ko takšne trditve izrečeta takšni avtoriteti ali ko jih izrečejo nesrečni in nepoučeni klienti. Profesorja sta dokazala, da so banke že leta 2010 ustvarile ekstra dobiček.
»Izguba hrvaških bank v višini 3,3 milijard kun je dobiček njihovih matičnih bank,« trdita profesorja, a to izgubo so hrvaške banke nadoknadile s prikazanim dobičkom iz naslova tečajnih razlik v vrednosti 3,5 milijard kun. Glede na to so hrvaške podružnice bank v istem letu zaslužile 200 milijonov kun, na ravni skupin oz. konsolidiranih poročil pa so banke zaslužile ekstra dobiček v znesku 3,5 milijard kun, vse v breme hrvaških dolžnikov.
Zniževanje obrestne mere brez ostalih ukrepov problema ne rešuje
Na vprašanje, če banke lahko prenesejo breme stroška neugodnih gibanj tečaj franka, profesorja odgovarjata, da je vprašanje nepomembno in izven konteksta, saj se še nihče ni spomnil vprašati, če lahko državljani, ki so zadolženi z valutno klavzulo v švicarskih frankih, prenesejo drastično povišanje izdatkov za anuitete zaradi dviga tečaja franka. Banke so v recesiji uspele ustvariti ogromne zaslužke. Tako so v obdobju med letoma 2007 in 2014 imele kar 23,92 milijard kun neto dobička.
Profesorja trdita, da je zamrznitev odplačilnega tečaja na 6,39 kun samo predah dolžnikom in ni trajna rešitev, slednja pa bi vendarle lahko bila pripravljena v roku treh mesecev. Zniževanje obrestne mere brez ostalih ukrepov ne rešuje problema, saj so tečajna nihanja tako močna, da jih nikakršno zniževanje obrestne mere ne more nevtralizirati.
Profesorja zaključujeta, da bi bilo v primeru, da dolžniki odstopijo od kolektivne tožbe in pristanejo na poravnavo, smiselno razmisliti o delnem odpisu glavnice kredita v višini, ki bi nadomestila učinke negativnih tečajnih razlik. Ta model je vreden pozornosti in če se izkaže interes na obeh straneh, potem bi bilo možno razdelati natančen model, ki bi vseboval naslednje korake:
- banke odpišejo revaloriziran del glavnice, ki je nastal zaradi krepitve franka;
- krediti, vezani na frank, se konvertirajo v kredite v kunah po dogovorjenem tečaju po obrestni meri, ki sicer velja za kredite v kunah in ki je višja od obstoječe, kar gre v korist bankam;
- vse odpise, rezervacije in časovne razmejitve mora potrditi HNB.
Vir: http://www.express.hr/ekonomija/banke-se-nikad-nisu-zaduzile-u-francima-127
