Združenje Frank je dne 4. 2. 2020 Varuhu človekovih pravic RS poslalo pobudo zaradi neustreznega in neučinkovitega varstva potrošnikov pred nepoštenimi pogoji v potrošniških pogodbah v primeru kreditov v švicarskih frankih. S pobudo smo varuha prosili, naj sproži postopek v skladu s svojimi pooblastili in v interesu zaščite slovenskih državljanov pred kršenjem pravice do poštenega sodnega varstva, saj to ni v skladu s sodno prakso Sodišča EU, pravom EU ter Ustavo RS in Zakonom o varstvu potrošnikov. V več kot dveh mesecih od varuha še nismo prejeli odgovora. Tisoči slovenskih potrošnikov, ki so najeli kredit v švicarskih frankih, se tako upravičeno sprašujemo, ali je naša pobuda pristala v košu za smeti. Gre za komunikacijski lapsus ali nemoč institucije?
Za razliko od slovenskega je poljski varuh za človekove pravice učinkovito posegel v zaščito pravic potrošnikov. V zadevi Dziubak, o kateri se je lani jeseni izreklo Sodišče EU (C-260/18), je poljsko sodišče januarja letos ugotovilo, da kreditna pogodba vsebuje nepošten pogodbeni pogoj, ki določa glavni predmet pogodbe oziroma mehanizem indeksacije kredita, zato je pogodba v celoti nična. Varuh človekovih pravic se je s strokovnim mnenjem, ki ga je predložil nacionalnemu sodišču, odzval na grožnjo banke, da bo v primeru dosojene ničnosti pogodbe od potrošnikov zahtevala takojšnje vračilo celotnega zneska kredita z visokimi obrestmi in takšno grožnjo zavrnil kot neutemeljeno z vidika prava EU. Čeprav se na področju poravnave terjatev strank uporablja nacionalno pravo, njegova uporaba ne sme onemogočati doseganje učinka, ki ga zahteva pravo Evropske unije, vključno z Direktivo 93/13. S podobnimi grožnjami odvetniki bank ustrahujejo tudi slovenske kreditojemalce, ki so že vložili tožbe zoper banke in na ta način jemljejo pogum morebitnim nadaljnjim tožnikom.
Poljski varuh človekovih pravic je na svoji spletni strani tudi objavil obširno obrazložitev sodbe Sodišča EU v zadevi Dziubak, ki jo je dopolnil z opozorilom o sporni sodni praksi poljskega vrhovnega sodišča in s tem povezanimi nalogami sodišč na nižjih stopnjah:
“Točka 4. Potreba po previdnosti glede sodne prakse vrhovnega sodišča
Ob upoštevanju, da so lahko sodbe nacionalnih sodišč, izdane na področju posojil z valutnim tveganjem (indeksiranih in denominiranih), v nasprotju s sodbami SEU na tem področju, morajo biti sodišča nižjih stopenj pozorna, ko se sklicujejo na sodno prakso. Na tem področju evropsko pravo ponuja smernice za nacionalna sodišča:
1-naloga nacionalnega sodišča je, da določbo nacionalnega prava, ki jo mora uporabiti, razlaga tako, da je čim bolj v skladu z zahtevami prava Unije (glej sodbo: z dne 22. junija 2010, Melki in Abdeli C-188/10 in C-189/10, točka 50 in navedena sodna praksa);
2-obveznost nacionalnih sodišč je, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso (vključno z ustaljeno sodno prakso višjih sodišč), če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive (glej sodbe: z dne 19. aprila 2016, DI, C-441/14, točka 32, 33 in navedena sodna praksa, z dne 13. decembra 2018, Torsten Hein, C-385/17);
3-nacionalna sodišča lahko odstopijo od presoje hierarhično višjega sodišča, četudi presojajo o zadevi po razveljavitvi sodbe med preverjanjem hierarhično višjega sodišča, če glede na to razlago ocenjujejo, da ta presoja ni skladna s pravom Unije (glej sodbi: z dne 5. oktobra 2010, Ełczinow, C-173/09, točka 30, z dne 15. januarja 2013, Križan in drugi, C416/10, točka 69).
Celotna študija poljskega varuha človekovih pravic (potrošniški strokovni odbor pri varuhu) z naslovom “Povezava prava Evropske unije in nacionalnega prava, razlaga na podlagi Sodbe Sodišča Evropske unije z dne 3. oktobra 2019 v zadevi C-260/18 – Dziubak” je v izvirniku dostopna na povezavi:
Gradivo ni namenjeno samo potrošnikom, temveč tudi sodnikom, ki odločajo v potrošniških zadevah, in odvetnikom. Prevod dokumenta v slovenski jezik je dostopen na spletni strani Združenja Frank na povezavi:
Medtem pa slovenska sodišča na nižjih instancah še naprej izdajajo sodbe oziroma sklepe, v katerih kršijo pravo EU in slovensko zakonodajo in se pri tem izdatno sklicujejo na sporno prakso Vrhovnega sodišča RS, glede katere se je Združenje Frank že pritožilo Evropski komisiji. Z vsako tako odločitvijo sodišča izvajajo pritisk na slovenske družine, ki pod bremenom sodnih in odvetniških stroškov klecajo, prekinjajo postopke in živijo v strahu pred naslednjim obračunom stroškov. Banka Slovenije, Združenje bank Slovenije, Vlada in Državni zbor so bili tisti, ki so potrošnike prepričevali, da je sodna pot uveljavljanja interesov edina prava pot. Se te institucije zavedajo posledic prelaganja sistemskega problema, ki zadeva tisoče slovenskih družin, na sodišča? Jim je zanje sploh mar?
Pritožbo Evropski komisiji nameravamo v naslednjih dneh dopolniti s prikazom kršitev iz najnovejših sodnih odločitev, za katere so odgovorna slovenska sodišča, in to kljub temu, da je Evropska komisija julija 2019 izdala Smernice za razlago in uporabo Direktive o nepoštenih pogojih v potrošniških kreditih, v katerih je na integralen način predstavljena in referirana ključna sodna praksa Sodišča EU. Se nam bo pri dopolnitvi pritožbe pridružil Varuh človekovih pravic RS? Bo naslovil na slovenska sodišča podoben poziv kot njegov poljski kolega? Bo poslancem predlagal ustanovitev preiskovalne komisije? Bo podprl zakonsko rešitev o zaščiti kreditojemalcev s krediti v švicarskih frankih?
Vrednost švicarskega franka v razmerju do evra je od leta 2005 zrasla za več kot 40 % in je trenutno na ravni, ki jo je predvidela agencije Bloomberg. Njihovo napoved so banke poznale, a z njo kreditojemalcev ob sklepanju pogodb niso seznanile. Po Bloombergu nas v naslednjih desetih letih čaka še dodatnih 40 % rasti vrednosti švicarskega franka napram evru. Razen tega, da smo bili žrtev te evidentne bančne prevare, smo kreditojemalci nosili posledice velike gospodarske krize leta 2008 in sedaj še recesije, ki se napoveduje kot posledica epidemije Covid-19 in ki je samo še “pika na i” celotnemu dogajanju.
A vse to za slovenska sodišča, državne institucije in vladno politiko ni dovolj, da bi sodila pošteno in zaščitila svoje državljane – potrošnike pred finančnimi korporacijami v skladu z evropsko in nacionalno zakonodajo. To so že storili v Španiji, v Franciji, v Nemčiji, na Hrvaškem, Poljskem, Madžarskem, v Srbiji in Črni Gori. Samo v Sloveniji ne … in v Romuniji.
Nekaj gnilega je v deželi slovenski!
Združenje Frank
