Od leta 2015 so, po naših konzervativnih ocenah, kreditojemalci s krediti v CHF za pravdne stroške v postopkih pred slovenskimi sodišči plačali že več kot dva milijona evrov. To je samo ena od dragih in nedopustnih posledic neodgovornih sodb slovenskih sodišč, ki so neskladne s slovensko zakonodajo in še v večjem neskladju s sodbami Sodišča EU. Slednje je v zadnjih dneh izdalo tri nove sodbe, ki so visoko relevantne tudi za slovensko sodno prakso.
Medtem ko so vrhovna sodišča drugih držav članic EU že ugotovila, da je pogoj, ki določa vračanje kredita v tuji valuti, nepošten pogoj in je francosko sodišče spoznalo odgovornost banke za škodo, povzročeno kreditojemalcem, slovenska sodišča še vedno vztrajno branijo banke in s tem posredno preprečujejo tudi kakršnokoli možnost izvensodne ali sistemske rešitve problema. Slovenija je torej zaradi tistih sodnikov, ki sodijo po nareku bank in pri tem grobo kršijo zakonodajo, svojim državljanom doslej odtujila več milijonov evrov.
Čeprav se sodišča na deklarativni ravni sklicujejo na relevantno nacionalno in evropsko zakonodajo, so njihove ocene dejstev največkrat arbitrarne, njihovi zaključki pa strokovno sporni, kar kaže citat iz nedavne sodne odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani: “Četudi gre za stališča uglednih ekonomistov, jim sodišče glede na nasprotna toženkina stališča in glede na to, da gre za strokovno ekonomsko področje, o katerem sodišče nima znanja, ni moglo sprejeti kot dokazana.” (Cp 1939/2019). Sodišče ne sprejema dokazov kreditojemalcev, ker so ti v nasprotju s trditvami bank in ker nima potrebnih ekonomskih znanj, da bi verjelo uglednim svetovnim strokovnjakom!?!
Združenje Frank je za razgalitev nepravičnih sodb, ki finančno izčrpavajo slovenske kreditojemalce in jim bistveno otežujejo pot do sodnega varstva, pripravilo spletni portal za spremljanje sodnih odločb v zadevah, povezanih z afero CHF. Namen portala je na enem mestu zbrati vse zadevne sodne odločbe, s čimer bo dosežena večja preglednost zadev, ki se rešujejo na sodiščih. Portal omogoča vpogled v število odločb in vrsto odločitve ter trajanje in dinamiko postopkov, predvsem glede premikanja med različnimi sodnimi instancami in morebitnimi primeri obnove postopka. V javnosti bomo izpostavljali tudi najbolj problematične obrazložitve sodb v korist bank, kot v zgoraj navedenem primeru, in jih po potrebi prevedli v angleščino ter z njimi seznanjali mednarodno strokovno javnost in Evropsko komisijo, ki že vodi pritožbeni postopek. Združenje Frank bo za analitične potrebe v zaprtem delu portala zbiralo tudi podatke o sodnih stroških in sestavi senatov v posameznih zadevah. Združenje Frank je portal pripravilo po vzoru sestrske potrošniške organizacije Asufin iz Španije. Portal je javno dostopen na spletni strani Združenja Frank na povezavi: http://www.
Uvodoma omenjene nedavne sodbe Sodišča EU ponovno pritrjujejo načelu visoke ravni varstva potrošnikov pred nepoštenimi pogoji:
- V združenih zadevah C‑224/19 in C‑259/19 j
e Sodišče EU odločilo, da Direktiva 93/13 sicer ne nasprotuje temu, da je za vložitev tožbe za vračilo preplačil zaradi ničnosti nepoštenega pogodbenega pogoja določen zastaralni rok, če začetek teka tega roka in njegovo trajanje praktično ne onemogočata ali otežujeta uresničevanje pravice potrošnika, da zahteva tako vračilo, medtem ko pravica do uveljavljanja ničnosti ne zastara. Obenem Sodišče v navedenih zadevah ugotavlja, da Direktiva nasprotuje oviram, ki lahko potrošnike odvračajo od uveljavljanja pravice do učinkovitega sodnega varstva nad morebitno nepoštenostjo pogodbenih pogojev, ki jo podeljuje Direktiva 93/13. Združenje Frank je že opozorilo, da Okrožno sodišče v Kopru v nasprotju z načelom, ki mu sledi Sodišče EU, po novem celo ustvarja dodatno oviro za potrošnike, ki bi želeli vložiti tožbo, in sicer tako, da jim zaračunava sodno takso v dvakratnem znesku. - V združenih zadevah C-698/18 in C-699/18 j
e Sodišče EU odločilo, da ima potrošnik tudi še po izteku (poplačilu) pogodbe možnost uveljavljati sodno varstvo, kar pomeni, da so stališča nekaterih slovenskih sodišč, češ da se po izpolnitvi pogodbenih obveznosti ni več mogoče sklicevati na ničnost, zgrešena. - V zadevi C-452/18 je Sodišče odločilo o primerih, ko je prišlo do konverzije kreditov z (delno) poravnavo in so potrošniki podpisali s strani banke zahtevano izjavo, da se z novacijo pogodbe odpovedujejo sodnemu uveljavljanju varstva pred nepoštenimi pogoji. Sodišče je odločilo, da se potrošnik načeloma ne more odreči sodnemu varstvu.
- V zadevi C-81/19 sodišče potrjuje, da je pogodbeni pogoj, ki temelji na specifiki v romunskem zakonu, izključen iz uporabe Direktive. Naš OZ takšne vsebine nima, zato stališča iz romunske zadeve SEU C-81/19 za slovenske primere niso uporabljiva. Nacionalno sodišče mora sicer v takšnih primerih slediti relevantni nacionalni zakonodaji, v Sloveniji Zakonu o varstvu potrošnikov, v katerega je bila prenesena Direktiva o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah.
Podrobna analiza sodb Sodišča EU je dostopna na povezavi: http://www.
V Združenju Frank v zvezi z zadnjimi sodbami SEU ponovno opozarjamo na paradoks, da imamo v Sloveniji zakonodajo, ki zagotavlja višjo raven varstva potrošnikov pred nepoštenimi pogoji kot evropska direktiva, ki predstavlja zgolj kompromis na podlagi minimalnih standardov. Kljub temu je naša sodna praksa v evropskem merilu najmanj naklonjena kreditojemalcem s krediti v CHF in naša sodišča v obrambo bank vsem na očeh kršijo zakon.
Izsiljena cena, ki so jo ljudje do sedaj plačali za zgolj navidezno sodno varstvo, tudi zaradi ravnanja slovenskih sodišč, znaša 2 milijona EUR. Kolikšen bo končni strošek, ki ga bodo morali plačati kreditojemalci v boju za pravico proti tujim bankam, bo odvisen predvsem od razmisleka slovenskih politikov, ali je pravna država na voljo samo plenilskim podjetjem ali pa morda tudi ljudstvu.
