Čez dva meseca bosta minili dve leti, odkar je Ustavno sodišče RS prejelo prve pritožbe kreditojemalcev s krediti v CHF. Vlade, ena za drugo, so nas prepričevale, da je treba pravico v pravni državi poiskati na sodišču, mi pa smo spoznali, da pravice na slovenskih sodiščih res ni lahko najti.
Vrhovno sodišče RS je v letu 2020 po naših informacijah zavrnilo vsaj tri zahtevke za revizijo v zadevah, povezanih s CHF krediti. Odstopanje od sodne prakse EU, kar pritožniki navajajo v utemeljitvi zahtevka za revizijo, onemogoča vzpostavitev enotne sodne prakse na ravni EU, ovira razvoj evropskega prava preko sodne prakse ter krši in znižuje pravno varnost slovenskih potrošnikov v primerjavi s potrošniki v drugih državah članicah EU. Zato bi pričakovali, da bo vrhovno sodišče revizijo dopustilo v skladu s prvim odstavkom 367.a člena ZPP. Oteževanje vzpostavitve enotne sodne prakse na ravni EU sicer zahteva intervencijo Sodišča EU na podlagi 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske Unije.
Vrhovno sodišče se v petih letih reševanja sporov zaradi kreditov v CHF nikoli ni obrnilo na Sodišče EU s predložitvijo vprašanja v predhodno odločanje. Gre za opustitev dolžnosti obrazložitve odločitve v zadevah, glede katerih sodna praksa niti na vrhovnem sodišču niti na nižjih sodiščih še ni poenotena, kar kažejo tudi nekatere zadnje odločitve nižjih sodišč. Pravica do obrazložitve sodbe je varovana tudi s prvim odstavkom 6. člena EKČP.
S svojim pristopom vrhovno sodišče »preusmerja« kreditojemalce na ustavno sodišče. V evropskem okviru je to skoraj unikum, takšno prakso najdemo na Hrvaškem in v Sloveniji: špansko vrhovno sodišče je dileme razrešilo ob pomoči SEU z uporabo instituta vprašanja za predhodno odločanje, ne da bi se bilo treba kreditojemalcem obrniti na ustavno sodišče, prav tako poljsko vrhovno sodišče, nazadnje so se po pomoč v Luxemburg obrnila tudi redna francoska sodišča.
Zadnje v vrsti vprašanj, na katero poljsko vrhovno sodišče pričakuje odgovor od Sodišča EU v začetku prihodnjega leta, zadeva vprašanje posledic ugotovitve ničnosti pogodbenega pogoja oziroma kreditne pogodbe, gre torej za vprašanje, ki pride na vrsto po tem, ko je bila ničnost na sodišču že ugotovljena. Na avtoriteto Sodišča EU se je pred kratkim z vprašanji obrnilo tudi hrvaško vrhovno sodišče. Slovensko vrhovno sodišče očitno želi svoje odločitve skriti pred očmi Sodišča EU v želji, da bi lahko še naprej branilo interese bank.
Le slovensko vrhovno sodišče posvetovanja s Sodiščem EU ne potrebuje, zato mu v več kot desetih doslej obravnavanih zadevah še ni uspelo ugotoviti nepoštenosti v ravnanju bank. Tudi v tem je evropski unikum med vrhovnimi sodišči. Rezultati internacionalizacije problema skozi dialog med SEU in nacionalnimi sodišči so več kot jasni: španska sodišča že 90 % primerov rešijo v prid kreditojemalcev, poljska okoli 85 %. Preverjanje sodne prakse na evropski ravni bi vrhovnemu sodišču lahko pomagalo ubraniti se pred lobističnimi pritiski bank in njihovih dobro plačanih svetovalcev s Fakultete za pravo in Fakultete za ekonomijo Univerze v Ljubljani. S pomočjo Sodišča EU bi lahko vzpostavilo avtonomno strokovno držo. Tako pa še vedno podpira sporne sodne odločitve, v katerih se navaja, da so banke izpolnile pojasnilno dolžnost, pa čeprav banke doslej na sodiščih v Sloveniji niso predložile NITI ENEGA pisnega dokaza, da so kreditojemalcem nazorno prikazale posledice, ki bi jih imela znatna sprememba tečaja na vse njihove obveznosti: anuiteto, preostalo glavnico in celoten strošek kredita. Tudi zato smo letos spomladi vložili pritožbo na Evropsko komisijo.
Leta 2010 je UniCredit v članku za New York Times povedala, da vsakega od zainteresiranih za najem kredita v CHF povabijo na poseben sestanek, kjer mu predstavijo vsa tveganja. V Erste Bank pa so dodali, da je pri prodaji kreditov v tuji valuti treba upoštevati, da ima kreditojemalec dovolj visoke prihodke, da lahko absorbira znatna tečajna tveganja. Takšnega odgovornega kreditiranja bi si želeli tudi v Sloveniji! A kaj, ko slovensko vrhovno sodišče uporablja nepravno argumentacijo, ko meni, da bi odgovorno kreditiranje lahko vodilo v zmanjšanje avtonomije in svobodne izbire potrošnika, s čimer prikrito zagovarja neodgovoren »pohod avstrijskih in italijanskih bank na vzhod« v času po vstopu Slovenije v EU.
Za Vrhovno sodišče RS je dovolj, da se nižja sodišča zgolj na normativni ravni sklicujejo na sodno prakso in merila, ki jih je razvilo Sodišče EU. Sodna praksa Vrhovnega sodišča je tudi neenotna, saj v nedavni odločitvi v zadevi glede izbrisa podrejenih obveznic uporablja prav nasproten argument kot v zadevah CHF kreditov, na kar sta slovensko javnost opozorila že dva strokovna članka. Za sodnike ustavnega sodišča bi moral biti to jasen znak, da je na vrhovnem sodišču nekaj hudo narobe.
Slovenski kreditojemalci za sodne postopke plačujejo stroške v višini tudi po več 10.000 evrov. Ali je v slovenskem sodstvu prisotna zadostna raven profesionalne etike, da bo temu izčrpavanju naredilo konec, kot so to storila sodišča v drugih državah članicah EU? V upanju, da Ustavno sodišče Republike Slovenije to izčrpavanje prekine, smo sodišče zaprosili za prednostno obravnavo zadev, povezanih s krediti v CHF.
Združenje Frank
