V času, ko je Vrhovno sodišče RS izdalo še eno sodbo, v kateri je banko razbremenilo odgovornosti za nepošteno poslovno prakso, je francosko sodišče v odmevnem kazenskem postopku obsodilo največjo francosko banko BNP Paribas, da je tržila kredite v švicarskih frankih, ob tem pa strankam prikrivala tveganja. Tožnikom je uspelo dokazati, da so bila tveganja bančnim strokovnjakom poznana ob pripravi in v času sklepanja pogodb, zato je sodišče sklenilo, da je prišlo do naklepnega zavajanja in oškodovanja potrošnikov. Banko je obsodilo na plačilo najvišje zagrožene kazni in izplačilo odškodnin oškodovancem.
Sočasno se banke v Sloveniji, ne brez razloga, počutijo varne pred sodnim pregonom in tako drzne, da menda pripravljajo celo osebne pritiske na vidne in aktivne predstavnike Združenja Frank.
Ob tem ni nepomembno, da so prikrita tveganja v francoskih in slovenskih primerih enaka in neodvisna od razlik v kreditnih pogodbah, obsodba pa ni posledica morebitne specifike v nacionalni zakonodaji Francije.
»Sama sem zahtevala dokaz, da sprememba menjalnega tečaja, kot je bila predstavljena v produktu, ne vpliva na neodplačano glavnico, ker sem takoj razumela, da je v tem nevarnost produkta. Kot pred vsakim začetkom trženja produkta sem zahtevala teste tveganja (»crash tests«). Služba za trženje mi je februarja 2008 poslala enostavno Excelovo tabelo, na podlagi katere sem ugotovila, da je že sprememba menjalnega tečaja za 0,20, ki je bila predstavljena kot zanemarljiva za stranko, imela neobvladljiv učinek na neodplačano glavnico …»
S temi besedami je toksičnost kredita v švicarskih frankih leta 2015 na zaslišanju v kazenskem postopku, ki je pred pritožbenim sodiščem (Cour d’Appell) v Parizu potekalo zoper BNP Paribas Personal Finance, opisala Nathalie Chevallier, direktorica službe za financiranje v družbi Primonial [1].
Zagotovo bodo slovenske banke trdile, da se kaj takšnega v Sloveniji ni dogajalo, zato izpostavljamo še pričanje slovenskega bančnega uslužbenca:
» …. samo podpisati, da si seznanjen z valutnimi tveganji, je malo šibek argument ravno zato, kar bom povedal kasneje, namreč, kako res zelo visoko tvegana, kot smo že rekli – toksična – so bila ta posojila. Recimo, navedba iz pogodbe, da obstajajo morebitna tečajna tveganja in da se zaradi tega lahko poviša anuiteta. Tukaj, v taki dikciji pogodbe, sta že dve bistveni strokovni napaki. Obstajajo morebitna tečajna tveganja … Ne, ta tveganja so brezpogojna, so dolgoročna, so znana preden se zgodi tale »morebitna« škoda. Lahko vam potrdim, da med strokovnjaki za upravljanje tveganj, že takrat te dileme ni bilo. Se pravi, ali je produkt primeren. Produkt ni primeren.«, so besede, ki jih je izrekel nekdanji zaposleni na oddelku za tveganja pri eni izmed slovenskih bank, ki je ravno tako tržila toksične kredite v švicarskih frankih [2].
» …, če že pustiš produkt v življenje, bi dejansko banka morala seznaniti posojilojemalca, kaj se bo dogajalo ob zmerni apreciaciji švicarskega franka in kaj ob znatni apreciaciji. Jaz sem si sam naredil recimo občutljivost na pet procentni dvig tečaja v roku enega leta, kar je z današnjega vidika zelo optimistično. … »
V dosedanjih sodnih postopkih v Sloveniji banke kot tožene stranke niso predložile nobene listinske dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, da so kreditojemalce pregledno in konkretno seznanile z mogočimi spremembami menjalnih tečajev in njihovim vplivom na vse finančne obveznosti ter skupne stroške kredita, vključno z vplivom na preostalo glavnico in obresti, saj so kredite prodajale kot bolj ugodne prav zaradi nižje obrestne mere. Uslužbenci bank za prodajo kreditov v švicarskih frankih kot izredno kompleksnega produkta tudi niso bili posebej usposobljeni. Navedeno je predstavljalo zadosten dokaz v avstrijskem, španskem, poljskem in hrvaškem primeru, na podlagi katerega so nacionalna sodišča presodila, da banke pojasnilne dolžnosti niso opravile v skladu z merili, ki jih je postavilo Sodišče Evropske unije.
V ostrem kontrastu s preostalimi evropskimi pravnimi sistemi in sodno prakso Sodišča EU pa večina slovenskih sodišč meni, da so to splošna dejstva, o katerih bi moral biti potrošnik sam dovolj dobro seznanjen, s čimer razbremenijo banke dolžnosti korektnega predpogodbenega informiranja. Za ilustracijo navedimo stališče iz zadnje sodbe Vrhovnega sodišča RS, izdani dne 23.01.2020, ki je bila razsojena v prid banke in jo povzema tudi Združenje bank Slovenije v svoji nedavni izjavi:
»… od povprečno obveščenega, razumno pozornega in preudarnega potrošnika je pričakovati, da se zaveda, da se kredit v evrih in kreditih v švicarskih frankih razlikujeta zaradi prevzema valutnega tveganja ter da se menjalni tečaj, torej razmerje med evrom in švicarskim frankom, lahko spremeni, kakršnokoli drugačno stališče je namreč v nasprotju s splošno znanimi dejstvi in življenjskimi izkušnjami».
Vrhovno sodišče RS meni, da zahteva po scenarijih/izračunih pomeni “previsoko skrb za potrošnika”. Lahko jih imenujemo drugače – pričakuje se le, da je bančni uslužbenec potrošniku na nazoren, pregleden, konkreten, korekten in razumljiv (to so pridevniki, ki jih uporablja Sodišče EU) prikazal vpliv možne spremembe menjalnega tečaja (vsaj ene, po možnosti velike spremembe) na VSE potrošnikove finančne obveznosti in SKUPNO CENO kredita. Mimogrede, prav takšen scenarij/izračun zahteva tudi določilo v kasnejši Direktivi 2014/17/EU, zato je težko argumentirati, da gre z vidika prava EU pri zahtevi po scenarijih/izračunih za “pretirano skrb za potrošnika”. V oči bode tudi trivializacija opozoril Banke Slovenije, institucije, za katero bi s pozicije spoštovanja ne smeli reči, da daje zgolj nekonsekventna, splošna opozorila. Še dodatno je pomembno, da Vrhovno sodišče spet ne upošteva neprenosa 2. odstavka 4. člena Direktive 93/13/EGS v nacionalno zakonodajo, s čimer ta zagotavlja višjo raven varstva potrošnikov v Sloveniji.
Zapisi v slovenskih sodbah nas utrjujejo v prepričanju o izjemnem vplivu bančnega lobija na slovenska sodišča. Združenje Frank je že večkrat opozorilo na osebne in politične povezave med vrhovnim sodnikom Janom Zobcem in gospodom Francetom Arharjem, bivšim direktorjem banke Bank Austria (danes UniCredit banka) v času, ko je ta množično tržila kredite v švicarskih frankih; na etične pomisleke s strani Sodnega sveta RS v letu 2006 glede javnega političnega opredeljevanja vrhovnih sodnikov, ki lahko vpliva na kasnejše strokovno delo; in na dejstvo, da je sodnik Jan Zobec član senatov, ki obravnavajo zadeve, povezane s krediti v švicarskih frankih. Ker se zaradi navzkrižja interesov iz postopkov ni izločil, sta prizadeta videz nepristranosti in poštenosti sojenja. Gospod France Arhar je vodil banko, ki je bila eden od začetnikov in pomembnih akterjev na trgu švicarskih kreditov in ki je danes močno zainteresirana za neuspeh kreditojemalcev-tožnikov na sodiščih. Bil je tudi prvi, ki je kreditojemalce javno označil za špekulante.
Ob takem razvoju dogodkov nas zelo skrbijo informacije, da naj bi banke načrtovale izvajanja osebnega pritiska na izpostavljene člane in aktiviste Združenja Frank, tudi s pomočjo nedovoljenih sredstev nadzora, o čemer smo že obvestili pristojne institucije.
Združenje Frank
[1] Besedilo s prevodom v slovenski jezik dostopno na povezavi: http://www.zdruzenje-frank.si/
[2] Iz zvočnega posnetka predavanja dr. Andreja Miksića, Mednarodni posvet EVROPSKI POGLED NA SISTEMSKE REŠITVE PROBLEMATIKE CHF KREDITOV, Državni svet RS in Združenje Frank, dne 03.04.2019. Dostopno na: http://www.zdruzenje-frank.si/
