Page 20 - 3. izdaja_ CHFkrediti_ Nepotrebni in neprimerni

Da gre za problem prekomernega apetita za tveganje, ki vpliva na trenutno depreciacijo
švicarskega franka, ugotavljajo tudi švicarske oblasti in avtorji v poročilu IMF:

»The SNB continues normalizing interest rates. Surprisingly, the tightening of monetary
policy has coincided with a weakening of the exchange rate - linked in part to carry
trades… The emergence of the euro (franc weakness is mainly against the euro) may have
reduced the safe-haven role of the franc (Box 3). Nevertheless, the authorities felt that this
effect, and low volatility, could be temporary - and that currency appreciation would
resume as risk appetites normalized… The recent Swiss franc weakness is a conundrum.
Improving fundamentals (a large external surplus and international investment position,
and above average growth) point to an appreciation in the franc. Carry trades - which
weaken the currency - provide persistent noise.«61

Zgornji pregled javnih obvestil in zapisov nadzornih institucij ter dokumentov mednarodnih
organizacij potrjuje, da so bila sredi 2000-ih v finančnih krogih poznana pričakovanja o
povečevanju tečajnega tveganja, o verjetnosti ponovnega trenda k apreciaciji švicarskega franka
in o povezanosti njegove trenutne/začasne depreciacije s »carry tradingom«, ki so ga izvajale
predvsem avstrijske banke v Avstriji ter srednji in vzhodni Evropi.

V avstrijskem primeru so bile nadzorne institucije prepričane, da je nebrzdano rast tujevalutnih
kreditov mogoče ustaviti s korektnim obveščanjem potrošnikov. Korektno obveščanje
potrošnikov so videle tudi kot način povečevanja odgovornosti na strani finančnih institucij, za
katere sta bili rast tržnega deleža in povečevanje obsega poslovanja edini merili uspešnosti
poslovanja.62

»They knew everything and did nothing,« je v intervjuju za Spiegel Online International
(2009, 8. julij) povedal William White, ki je bil v času od 1995 do 2008 glavni ekonomist
Banke za mednarodne poravnave v Baslu. Izjava predstavlja odgovor na znano vprašanje
angleške kraljice iz leta 2008: »Why did nobody notice?«, nanaša pa se na bankirje, ki so
v letih pred krizo ignorirali opozorila vrhunskih strokovnjakov. Namesto, da bi spremenili
strategijo delovanja, so nadaljevali s prakso oblikovanja in prodajanja novih finančnih
proizvodov, ki so bili vse bolj sofisticirani in tvegani. William White je na možnost krize
prvič javno opozoril v letu 2003 na konferenci predstavnikov centralnih bank.

61 IMF (2007, junij). Switzerland. Prav tam. »SNB nadaljuje z normalizacijo obrestnih mer. Presenetljivo je,
da je zaostritev monetarne politike sovpadala s slabljenjem menjalnega tečaja - deloma povezanim s carry
trade…. Pojav evra (šibkost franka je večinoma v primerjavi z evrom) je morda zmanjšal vlogo franka kot
varnega zatočišča. Kljub temu so oblasti menile, da bi lahko bila ta učinek in nizka volatilnost začasna - in da
bi se apreciacija valute povrnila, ko bi se apetiti za tveganje normalizirali ... Nedavna oslabitev švicarskega
franka je uganka. Izboljšanje temeljnih dejavnikov (velik zunanji presežek in stanje mednarodnih naložb ter
nadpovprečna rast) kažejo na apreciacijo franka. Carry trade posli - ki valuto slabijo – ustvarjajo stalno
motnjo.«
62 Kritični odnos do tega zavzame v že omenjenem strokovnem članku T. Šuler: »Novi bančni produkti
postajajo vse bolj kompleksni, zato morajo svojo vlogo odigrati tudi banke in svoje stranke dobro seznaniti
s ponudbo in tveganji, še posebej v primeru stanovanjskih posojil. Povečevanje obsega poslovanja in rast
tržnih deležev ne moreta biti edini merili uspešnosti poslovanja bank.« (2006). To in podobna opozorila
rasti tujevalutnih posojil v Sloveniji niso ustavila.

20