Page 23 - 3. izdaja_ CHFkrediti_ Nepotrebni in neprimerni

»Leta 2006 smo uresničevali jasno začrtano marketinško strategijo. Pripravili smo več celovitih
tržnokomunikacijskih akcij. Pri tem smo se osredotočili na izbrane ciljne segmente in jim s pomočjo
produktno naravnanih oglaševalskih akcij in neposrednega marketinga predstavili obstoječe in
nove bančne produkte. Uporaba različnih komunikacijskih orodij in širšega medijskega spleta nam
je omogočila učinkovito komunikacijo z različnimi ciljnimi skupinami. Z marketinško akcijo za
stanovanjske kredite, ki so že v preteklosti predstavljali naš vodilni produkt, smo v letu 2006
znatno povečali prodajo in tržni delež na trgu hipotekarnih kreditov in uspešno utrjevali
zavedanje blagovne znamke.«64

Zveza potrošnikov Slovenije v Delnem poročilu o problematiki tujevalutnih kreditov 2015 v točki
Opozorila o valutnem tveganju ugotavlja:

»Potrebno je poudariti, da so kreditojemalci izjavo o seznanitvi s tveganjem prejeli v podpis skupaj
z obsežno pogodbeno dokumentacijo (poleg kreditne pogodbe, pogodbe o odprtju osebnega
računa, če je potrošnik moral odpreti nov račun, pooblastila za odprtje trajnika in z drugo
dokumentacijo za ureditev pogodbenih odnosov z banko) in brez izrecnega ustnega pojasnila oz.
opozorila glede pomembnosti valutnega tveganja. V primerih, ko so kreditojemalci izrecno
vprašali glede valutnega tveganja, jim je bilo zagotovljeno, da ni potrebe za zaskrbljenost, saj sta
obe valuti evro in CHF stabilni, da je CHF kredit ugodnejši in da ga imajo tudi uslužbenci bank. Na
ta način je bilo s strani bank kreditojemalcem prikazano, da je opozorilo o valutnem tveganju le
formalna izpolnitev obveznosti banke o informiranju kreditojemalcev. Upoštevati je treba tudi
dejstvo, da potrošnik običajno samo enkrat v življenju najame dolgoročni stanovanjski kredit in
zato nima izkušenj pri sklepanju tovrstnih pogodbenih razmerij in mora zaradi pomanjkanja znanj
in informacij zaupati v poklicno skrbnost in poštenost banke.«

Namerno zavajanje

Po pričevanju dr. Miksiča, specialista za finančna tveganja, ki je bil zadolžen za upravljanje z
valutnimi tveganji v eni izmed dveh bank, na katerih je deloval med letoma 2003 in 2015, so se
strokovnjaki za upravljanje tveganj že v tistem času strinjali, da je produkt za potrošnika
neprimeren in da bi banka morala posojilojemalca seznaniti, kaj se bo dogajalo ob zmerni
apreciaciji švicarskega franka in kaj ob znatni apreciaciji. Simulacija, ki jo je takrat opravil dr.
Miksić, je pokazala, da so tveganja pri kreditu v CHF za potrošnika brezpogojna, dolgoročna in
predvsem vnaprej znana, kar zlasti velja za dvig glavnice. V primeru, da se realizacija tveganj zelo
poveča, bi morala banka tudi pri že obstoječih pogodbah reevalvirati tveganja, se vprašati, ali jih
vodi primerno in ali kreditojemalcem ponuja kakšno izhodno strategijo. Obramba bank, češ da
posojilojemalci CHF kreditov še vedno zmorejo odplačevati svoje obveznosti v enaki meri kot
posojilojemalci v evrih, ni odraz primernosti produkta.

»Recimo, navedba iz pogodbe, da obstajajo morebitna tečajna tveganja in da se zaradi tega lahko
poviša anuiteta. Tukaj, v taki dikciji pogodbe sta že dve bistveni strokovni napaki. Obstajajo
morebitna tečajna tveganja … Ne, ta tveganja so brezpogojna, so dolgoročna, so znana preden se
zgodi tale »morebitna« škoda.« Dr. Miksić je ravno tako poudaril, da so do kreditojemalca prišle
kvečjemu informacije o morebitnem povišanju anuitete, pri tem pa je bilo največje tveganje, torej

64 Bank Austria Creditanstalt. Poslovno poročilo 2006, str. 38.

23