Page 21 - 3. izdaja_ CHFkrediti_ Nepotrebni in neprimerni

4. Zavajajoče trženje

CHF-krediti so bili prvenstveno trženi v interesu banke, ne pa v dobro stranke, vsaj v tistem delu,
kjer so bili njuni interesi v nasprotju. Navzkrižje interesov med banko, ki je v ustvarjanju dobička,
in stranko, ki želi stabilno dolgoročno financiranje za nakup stanovanja, se v konkretni situaciji
močno nagiba v dobro banke. Banke so z nazivanjem prodajalcev kot »svetovalcev« zavajale
stranke, saj je to dajalo vtis, da gre za nepristransko svetovanje in da zunanjega svetovanja ne
potrebujejo (niti niso banke strank napotile k zunanjim svetovalcem). V pogodbeni dokumentaciji,
ki so jo prejeli posojilojemalci, ni listinske dokumentacije, ki bi pričala o tem, da so banke delovale
v smeri jasnega in celovitega informiranja strank o tveganjih CHF-kreditov ter posledic, ki bi jih
realizacija tveganj imela na njihov finančni položaj, s čimer bi bil konflikt med interesi banke in
stranke ustrezno transparentno izpostavljen.

Odsotnost listinske dokumentacije o vsebini informacij, ki so jih bančni »svetovalci« podali
jemalcem posojil, predstavlja presenetljivo odstopanje od siceršnje prakse finančnih institucij.
Banke so med najbolj urejenimi gospodarskimi sistemi. Za njih je običajno, da dajejo podrobna
pisna navodila zaposlenim, še zlasti v primerih, ko ti poslujejo s strankami, saj v teh situacijah
prihaja do poslovnega tveganja. Prav tako bi bilo normalno pričakovati, da bi ob trženju novega
produkta, kot je CHF-kredit, obstajala pisna navodila za prodajno osebje, ki bi podrobno
predpisovala obvezne vsebine prodajnega nagovora. Banke si običajno ne privoščijo, da bi njihovi
prodajalci prodajali in predstavljali produkte vsak po svoje. Zato banke ob novem produktu po
navadi izvedejo specializirano usposabljanje, za katerega bi morala obstajati pisna dokumentacija.
Prodajalci morajo biti namreč usposobljeni, da lahko pisna navodila razložijo strankam na ustrezen
način. Glede na doslej dostopne informacije je vse to v primeru prodajanja tujevalutnih kreditov
umanjkalo.

Banke so stresne scenarije, v katerih so predvidele vpliv večje in manjše spremembe tečaja na
posojilno obveznost kreditojemalca, izdelale za interno rabo (če jih ne bi, bi jim lahko očitali
odsotnost dolžne skrbnosti), vendar njihove vsebine niso posredovale posojilojemalcem, s čimer
so jih prikrajšale za bistvene informacije v času odločanja za posojilo. Bistvena informacija v tem
primeru je, kako bi se njihove finančne obveznosti do bank spreminjale pod različnimi robnimi
pogoji, saj gre za proizvod, ki je že v izhodišču visoko občutljiv na spreminjanje okoliščin. Na
primer, poljski pristojni organ je že aprila 2006 izdal priporočila, v katerih se od bank med drugim
pričakuje, da stranke informirajo o tečajnem tveganju v obliki izdelave scenarija, ki predvideva vsaj
20 % depreciacijo zlota.63 Tudi če v slovenskem primeru scenariji niso bili eksplicitno zakonsko
predpisani, je takrat veljavna potrošniška zakonodaja od bank zahtevala, da potrošnika CELOVITO
seznanijo o tveganjih in posledicah, ki bi jih realizacija tveganj imela na njihove obveznosti.

63 Polish Financial Supervision Authority (KNF). (2006, april). Recommendation S (concerning best practices
in mortgage lending), dopolnjena v 2008. V letu 2010 KNF izda nova priporočila, imenovana
Recommendation T (concerning best practice of risk management of retail credit exposure).

21